Portal TFL
Diagnoza stanja pravne države
Rubrika
Članki
Vir
Matej Avbelj, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, profesor na Evropski pravni fakulteti in rektor Nove univerze
Pravna podlaga
ni določena
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
Evropska komisija bo kmalu objavila letno poročilo o vladavini prava v državah članicah Evropske unije. S tem institucionalnim korakom želi prispevati k ustavitvi trenda odkritega ustavnega in demokratičnega nazadovanja v nekaterih svojih državah članicah. Od samega poročila ne gre pričakovati veliko. V Evropski uniji se namreč dogaja nezamisljivo.
BESEDILO
Evropska komisija bo kmalu objavila letno poročilo o vladavini prava v državah članicah Evropske unije. S tem institucionalnim korakom želi prispevati k ustavitvi trenda odkritega ustavnega in demokratičnega nazadovanja v nekaterih svojih državah članicah. Od samega poročila ne gre pričakovati veliko. V Evropski uniji se namreč dogaja nezamisljivo.
Porušila se je temeljna predpostavka članstva v Uniji in s tem delovanja EU same. Vladavina prava in demokracija sta kvalitativna kriterija, ki naj bi ju vsaka država izpolnjevala pred vstopom v EU. Pozneje pa naj bi šle stvari samo še navzgor, tako da EU in njene institucije naj ne bi potrebovale nikakršnega posebnega, razen ustaljenega sodnega mehanizma, za nadzor nad spoštovanjem vladavine prava v svojih državah članicah.
To se je izkazalo za utvaro. Ne samo, da so nekatere države članice EU odkrito stopile na pot ustavne regresije, da ne zapišem dekadence, nekatere druge, ki so mnogo manj v središču svojega zanimanja, so predpisane ustavne standarde dosegle samo formalno, na papirju, medtem ko je šla praksa svojo drugo, mnogo manj demokratično, bolj koruptivno in kleptokratsko pot. Taka dejanska, sociološka odstopanja od vladavine prava je mnogo težje zaznati ter zato še bolj težko popraviti in odpraviti.
Evropsko poročilo o vladavini prava je kljub temu dobrodošel mehanizem, ker bo od zunaj vsaj v določeni meri stimuliralo nacionalno razpravo o stanju pravne države. V nekaterih državah članicah EU je ta namreč skorajda docela izključena, utišana in potlačena. Pa ne zato, ker bi državi na področju vladavine prava tako dobro šlo. Prej nasprotno. Ena od takih držav je tudi Slovenija. Drugače si namreč ni mogoče razložiti pojava, da minister, ki Evropski komisiji naznani, da je stanje dejansko slabše, kot piše v osnutku njenega poročila, »faše« kazensko ovadbo zaradi razžalitve naroda. To lahko razumemo le tako, da če problemi že so, o njih bodisi ne govorimo bodisi, in prav gotovo, glede njih v tujini javno ne peremo svojega perila.
Tovrstno dogajanje me utrjuje v zaključku, da nas v Sloveniji glede resnične, dejanske izboljšave stanja na področju vladavine prava čaka še peklensko težka naloga. Ne gre namreč samo zato, da bo treba najti demokratično politično večino za strokovno utemeljene predloge za izboljšavo zatečenega stanja. Mi še zdaleč nismo tam. Naš problem ostaja že diagnoza sama. Vprašanje torej, ali je s slovensko pravno državo sploh kaj narobe in ali je kakršnokoli njeno popravljanje, kaj šele reformiranje, sploh potrebno.
Diagnoza stanja pravne države na Slovenskem, ki naj bi bila natančna in prepričljiva, je pri nas tako zelo težko dosegljiva zaradi nepopisne samozadostnosti, avtopoetičnosti tistih, ki vodijo in sestavljajo ključne institucije slovenske pravne države. Ti ne zmorejo, ne želijo ali pa nočejo nikakršnih resničnih sprememb. Razlogi za to so preštevilni, večinoma pa se iztečejo v priznanje, da je vsestransko bolj udobno ohranjati status quo, kot pa se izpostavljati in celo prevzemati odgovornosti za spremembe, ki nikakor niso v naprej obsojene na uspeh.
Toda, spoštovane in spoštovani, če v naši državi ne bomo zmogli vzpostaviti niti realne, utemeljene in prepričljive diagnoze stanja pravne države, ni mogoče pričakovati temeljite izboljšave njenega delovanja. To pomeni, da se bo nadaljeval mrtvi tek, delanja stvari po starem, v upanju, da bo ta kelih itak šel mimo nas, ali pa vsaj mimo generacije, ki je trenutno odgovorna za stanje pravne države. Tako postopanje je ne le izrazito kratkovidno, temveč je tudi destruktivno.
Če neka politična in pravna skupnost ni zmožna doseči minimalnega strokovnega in demokratičnega konsenza za izboljšanje delovanja pravne države, to neizbežno vodi v njeno stagnacijo, ki bo v določeni točki segla tako nizko, da jo bo zavrgla večina ljudstva. Pa ne iz političnih in ideoloških razlogov, temveč zato, ker preprosto pravna država ne bo več servisirala potreb ljudi, za katere je primarno ustanovljena. Kot kažejo primerjalne izkušnje, bo tedaj na oblast lahko prišel nekdo, ki bo izkoristil trenutek velikega nezadovoljstva, za »reformo« pravne države, ki pa ne utegne biti nič drugega kot ukrojitev države po svoji politični podobi.
Če si bomo še najprej zatiskali oči, se (namenoma) slepili, da smo vzorna učenka, zares tvegamo, da bomo prišli z dežja pod kap. Ko se bo zgodilo to, bo prepozno. Zato je zdaj skrajni čas, da postavimo kredibilno diagnozo stanja slovenske pravne države ter se na njeni podlagi temeljito lotimo njenih reform. Če nam pri tem lahko kakorkoli pomaga letno poročilo Evropske komisije, toliko bolje!
Porušila se je temeljna predpostavka članstva v Uniji in s tem delovanja EU same. Vladavina prava in demokracija sta kvalitativna kriterija, ki naj bi ju vsaka država izpolnjevala pred vstopom v EU. Pozneje pa naj bi šle stvari samo še navzgor, tako da EU in njene institucije naj ne bi potrebovale nikakršnega posebnega, razen ustaljenega sodnega mehanizma, za nadzor nad spoštovanjem vladavine prava v svojih državah članicah.
To se je izkazalo za utvaro. Ne samo, da so nekatere države članice EU odkrito stopile na pot ustavne regresije, da ne zapišem dekadence, nekatere druge, ki so mnogo manj v središču svojega zanimanja, so predpisane ustavne standarde dosegle samo formalno, na papirju, medtem ko je šla praksa svojo drugo, mnogo manj demokratično, bolj koruptivno in kleptokratsko pot. Taka dejanska, sociološka odstopanja od vladavine prava je mnogo težje zaznati ter zato še bolj težko popraviti in odpraviti.
Evropsko poročilo o vladavini prava je kljub temu dobrodošel mehanizem, ker bo od zunaj vsaj v določeni meri stimuliralo nacionalno razpravo o stanju pravne države. V nekaterih državah članicah EU je ta namreč skorajda docela izključena, utišana in potlačena. Pa ne zato, ker bi državi na področju vladavine prava tako dobro šlo. Prej nasprotno. Ena od takih držav je tudi Slovenija. Drugače si namreč ni mogoče razložiti pojava, da minister, ki Evropski komisiji naznani, da je stanje dejansko slabše, kot piše v osnutku njenega poročila, »faše« kazensko ovadbo zaradi razžalitve naroda. To lahko razumemo le tako, da če problemi že so, o njih bodisi ne govorimo bodisi, in prav gotovo, glede njih v tujini javno ne peremo svojega perila.
Tovrstno dogajanje me utrjuje v zaključku, da nas v Sloveniji glede resnične, dejanske izboljšave stanja na področju vladavine prava čaka še peklensko težka naloga. Ne gre namreč samo zato, da bo treba najti demokratično politično večino za strokovno utemeljene predloge za izboljšavo zatečenega stanja. Mi še zdaleč nismo tam. Naš problem ostaja že diagnoza sama. Vprašanje torej, ali je s slovensko pravno državo sploh kaj narobe in ali je kakršnokoli njeno popravljanje, kaj šele reformiranje, sploh potrebno.
Diagnoza stanja pravne države na Slovenskem, ki naj bi bila natančna in prepričljiva, je pri nas tako zelo težko dosegljiva zaradi nepopisne samozadostnosti, avtopoetičnosti tistih, ki vodijo in sestavljajo ključne institucije slovenske pravne države. Ti ne zmorejo, ne želijo ali pa nočejo nikakršnih resničnih sprememb. Razlogi za to so preštevilni, večinoma pa se iztečejo v priznanje, da je vsestransko bolj udobno ohranjati status quo, kot pa se izpostavljati in celo prevzemati odgovornosti za spremembe, ki nikakor niso v naprej obsojene na uspeh.
Toda, spoštovane in spoštovani, če v naši državi ne bomo zmogli vzpostaviti niti realne, utemeljene in prepričljive diagnoze stanja pravne države, ni mogoče pričakovati temeljite izboljšave njenega delovanja. To pomeni, da se bo nadaljeval mrtvi tek, delanja stvari po starem, v upanju, da bo ta kelih itak šel mimo nas, ali pa vsaj mimo generacije, ki je trenutno odgovorna za stanje pravne države. Tako postopanje je ne le izrazito kratkovidno, temveč je tudi destruktivno.
Če neka politična in pravna skupnost ni zmožna doseči minimalnega strokovnega in demokratičnega konsenza za izboljšanje delovanja pravne države, to neizbežno vodi v njeno stagnacijo, ki bo v določeni točki segla tako nizko, da jo bo zavrgla večina ljudstva. Pa ne iz političnih in ideoloških razlogov, temveč zato, ker preprosto pravna država ne bo več servisirala potreb ljudi, za katere je primarno ustanovljena. Kot kažejo primerjalne izkušnje, bo tedaj na oblast lahko prišel nekdo, ki bo izkoristil trenutek velikega nezadovoljstva, za »reformo« pravne države, ki pa ne utegne biti nič drugega kot ukrojitev države po svoji politični podobi.
Če si bomo še najprej zatiskali oči, se (namenoma) slepili, da smo vzorna učenka, zares tvegamo, da bomo prišli z dežja pod kap. Ko se bo zgodilo to, bo prepozno. Zato je zdaj skrajni čas, da postavimo kredibilno diagnozo stanja slovenske pravne države ter se na njeni podlagi temeljito lotimo njenih reform. Če nam pri tem lahko kakorkoli pomaga letno poročilo Evropske komisije, toliko bolje!