TFL Vsebine / TFLGlasnik

Miroslav Cerar se je rodil 28. oktobra 1939 v Ljubljani in odraščal v težkih medvojnih časih. Že kot pionir je pokazal izreden talent za telovadbo in takoj začel zmagovati ter osvajati lovorike: bil je mladinski prvak Jugoslavije (1955), večkratni članski državni prvak SFRJ v mnogoboju, večkratni evropski in sredozemski prvak, osvojil je zlato medaljo na svetovnem prvenstvu (SP) v Pragi (1962), zlato medaljo na konju na olimpijskih igrah (OI) v Tokiu (1964) in Ciudadu de Mexicu (1968), zlato medaljo na SP v Ljubljani (1970), če naštejemo le najpomembnejše.
Za svoje uspehe je prejel veliko priznanj: osemkrat je postal najboljši športnik Jugoslavije, prejel je najvišje jugoslovanske državne nagrade, kot so nagrada Avnoja (1969), red zasluge za narod z zlato zvezdo (1964), Bloudkova nagrada, nadalje priznanje Mednarodne gimnastične zveze (FIG), najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK; l'Ordre Olimpique, 1985) ter državno odlikovanje Republike Slovenije, zlati red zaslug za velik prispevek na področju športa in izjemne dosežke v gimnastiki (2009). Leta 1999 so ga uvrstili v Mednarodni hram slavnih telovadcev v Oklahoma Cityju (ZDA), z Leonom Štukljem pa sta bila prva, ki so ju izbrali v Hram slavnih slovenskih športnikov (2011). Po osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) je na področju športa prevzel več funkcij, med drugim je ob ustanovitvi postal član Evropskega gibanja za fair play, kasneje njegov podpredsednik, od ustanovitve 1995 pa predseduje tudi Slovenski olimpijski akademiji. O Miru Cerarju je bilo v člankih in knjigah ogromno napisano, vendar se nekako pozablja, da je bil po poklicu odvetnik in da je v odvetništvu preživel praktično celotno delovno kariero. Za ta poklic se je odločil v časih, ki odvetništvu niso bili posebej naklonjeni, ker je ustrezal njegovemu značaju, ki ga odlikujejo samostojnost, odkritost, poštenost, odgovornost in samozavest. Miroslav Cerar je tako izjemen član odvetniške skupnosti, da bi si že zdavnaj zaslužil tudi priznanje dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Andrej Razdrih: 
Tvoja izjemno uspešna športna kariera se je začela pri 12 letih (leta 1952), ko si postal pionirski prvak mesta Ljubljane v telovadbi. Čez tri leta si bil že mladinski prvak Jugoslavije … Ali je za doseganje takih izjemnih športnih rezultatov poleg izjemnega talenta, pridnosti in vztrajnosti potrebno še kaj?

Miro Cerar: 
Zagotovo ustrezni pogoji, ki pa jih v mojih časih nismo imeli. Spomnim se, da so odlični sovjetski in japonski telovadci po tekmovanjih spraševali, ali si lahko ogledajo telovadnico, v kateri treniram. Seveda so bili vedno močno presenečeni nad tem, v kako majhni telovadnici s skromnimi pripomočki in napravami treniramo. Zdi se mi, da so potem vsi še bolj cenili moje vrhunske rezultate.
Pri meni sta bila ključna pridnost in izjemno veselje, ki sem ga imel do telovadbe. Telovadba me je res pritegnila in mi hkrati dala osnovo za vse druge športne panoge; tedaj smo imeli v programu tudi atletiko, plavanje, met na koš, plezanjem, saj so mi osnovne spretnosti, ki mi jih je dala telovadba koristile pri tem. K telovadbi sem rad hodil že od zelo rosnih let, saj sem imel tam odlično družbo, prijatelje, ki so to ostali vse življenje.

Andrej Razdrih: 
Verjetno je poleg vsega naštetega treba v življenju imeti tudi malo sreče. Ti in tvoja družina ste imeli veliko srečo, saj se 1. decembra 1981 niste vkrcali na let 1308 Inex-Adria Aviopromet na Korziko. Ali lahko opišeš, kaj se je takrat zgodilo?

Miro Cerar: 
Najmlajša hčerka Vesna, ki je bila takrat stara komaj leto dni, se je dan pred odhodom močno prehladila in zaradi nje smo prebedeli noč. Zdenka, ki je vedno dajala prednost družini, je odločila, da ne gremo ...
Če nadaljujem: štiri dni pred letom na Korziko sem srečal kolega pravnika iz Kompasa. Kar tam na cesti je beseda stekla o marsičem, med drugim sem mu potarnal, da mi Zdenka večkrat očita, da zdaj, odkar imava otroke, nikamor ne greva. Ker je Kompas ravno organiziral izlet na Korziko, mi je predlagal, da stopim v agencijo in ženo Zdenko presenetim.
No, 1. decembra sem navsezgodaj zjutraj klical vodičko in ji povedal, da zaradi Vesnine bolezni ne gremo na Korziko. Vodička je celo predlagala, naj gresta z njimi vsaj Miro in Alenka, vendar se mi je za tako odločitev zdelo že malo pozno. Hvala bogu, da sem se takrat tako odločil. Res smo imeli srečo!

Andrej Razdrih: 
Leta 1973 si po kratkem izletu v gospodarstvo vstopil v odvetniške vrste. V času socializma je bilo odvetništvo obroben in deficitaren poklic. Prepričan sem, da bi glede na svoj ugled in pomanjkanje pravnikov z lahkoto dobil službo kjerkoli. Kako to, da si se odločil za samostojno pot, ki je bila v socializmu bistveno bolj negotova kot varna redna služba?

Miro Cerar: 
Kot telovadec sem bil po svoje vedno individualist. Sicer moram reči, da smo v tistih časih nastopali tudi kot ekipa, si medsebojno pomagali pri postavljanju orodij, pri varovanju, saj nismo imeli na voljo varoval in si se moral pri padcih zanesti na sotekmovalce, da te bodo ujeli. Med nami je vedno vladala vzajemna kolegialnost. Po naravi pa sem vendarle individualist, morda celo malce tudi inovator, saj sem se nenehno ukvarjal s tem, kako bi kakšno stvar pri izvedbi izboljšal. Pri odločanju za poklicno pot je bil ta moj individualizem ključen, in pa svoboda, ki mi jo je odvetništvo omogočilo. Po naravi sem tak, da če me kdo kaj lepo prosi, takoj naredim in celo dvakrat hitreje, kot če mi nekdo reče, da nekaj moram narediti! In tako sem postal odvetnik. Moram pa reči, da sem se na začetku svoje odvetniške kariere pošteno namatral, v treh letih si nisem vzel niti dneva dopusta. Čeprav je bilo v našem telovadnem društvo veliko profesorjev, gospodarstvenikov, inženirjev, zagotovo pomembnih ljudi, mi ni nihče nič pomagal. Sam sem iskal prostore za svoje delovanje, stranke … Moram tudi povedati, da so me vabili tudi Srbi in mi pošiljali stranke iz drugih jugoslovanskih republik. Srbi veliko dajo na ime – in moje je takrat nekaj pomenilo – Slovenci pa smo popolnoma drugačni.
A zagotovo mi ni žal, da sem se takrat tako odločil in se podal v odvetništvo.

Andrej Razdrih: 
Kakšno je bilo v tistih časih odvetništvo in pravosodje nasploh? S katerimi zadevami si se pretežno ukvarjal? Ali se spomniš kakšne anekdote iz svojih odvetniških časov?

Miro Cerar: 
Z enim stavkom: bilo je drugače. Če pa govoriva o področjih, na katerih sem deloval, lahko rečem, da sem se ukvarjal z vsemi vejami prava, s kazenskim, gospodarskim in civilnim pravom. Danes je to skoraj nepredstavljivo; časi so se močno spremenili, tako kot se je močno spremenilo tudi odvetništvo.

Andrej Razdrih:
Odlična pravnica je bila tudi soproga Zdenka, sin Miro pa je profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Oba sta v času svoje kariere zaplula tudi v politične vode. Nekaj časa si bil tudi ti član Državnega sveta RS, vendar se mi zdi, da te pravo politično udejstvovanje ni zanimalo.

Miro Cerar: 
Pet let v Državnem svetu RS, in sicer v prvi sestavi, je bilo zelo zanimivih in pestrih, omogočilo mi je vpogled od znotraj, kako sistem deluje. Kandidiral pa sem bolj na željo drugih, da bi imeli tudi na športnem področju svojega predstavnika. Vendar me politično udejstvovanje ni pritegnilo, zato se pozneje nisem odzval na različna vabila, naj se bolj aktivno podam v politične vode.

Andrej Razdrih: 
Po koncu športne kariere in osamosvojitvi Slovenije si začel kariero športnega delavca. Skupaj z Leonom Štukljem si bil med (so)ustanovitelji Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), bil si predsednik Slovenske olimpijske akademije in do nedavnega tudi predsednik Odbora za podeljevanje Bloudkove nagrade na področju športa, najvišjega državnega priznanja za športne dosežke v Sloveniji, ki se podeljuje od leta 1965. Seveda si tudi med prejemniki te nagrade. Katera od teh funkcij ti je bila najljubša?

Miro Cerar: 
Težko bi se odločil, če pa se že moram, mi morda največ pomeni to, da sem (so)ustanovitelj OKS. Zagotovo je šlo tudi za »izkoristek « najinih imen, saj so bile takrat, leta 1992, pred vrati zimske olimpijske igre (OI) v Albertvillu v Franciji in nato še poletne OI v Barceloni, in če je Slovenija kot samostojna država želela nastopiti na njih, je morala postali članica Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Vodil sem našo delegacijo v Lozano, na sedež MOK, ki mu je takrat predsedoval Juan Antonio Samaranch. Uspelo nam je doseči, da je bil OKS s strani MOK 17. januarja 1992 začasno priznan, kar nam je omogočilo udeležbo na zimskih OI, polnopravno pa smo bili vključeni 5. februarja 1992.
Poleg tega sem bil kar štiri mandate, tj. 16 let, predsednik Odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj za dosežke na področju športa. Čeprav so me vabili, naj vnovič kandidiram, sem se odločil, da je čas za zamenjavo, za osvežitev.
Sem tudi član Svetovnega gibanja za fair play ter podpredsednik Evropskega gibanja za fair play s sedežem na Dunaju, in to vse od njegove ustanovitve v letu 1994. Pred kratkim sem jim sporočil, da sem se odločil, da ne mislim več kandidirati za ta položaj, ker odstopam mesto mlajšim s svežimi idejami in energijo. Kot (so)ustanovitelj OKS imam v njem častno, dosmrtno funkcijo, tako da ostajam v njem aktiven kot prostovoljec, predsedujem namreč Olimpijski akademiji, ki spodbuja fair play. Skrbimo za to, da se športne vrednote širijo v širšo družbo, med šolarje, dijake, študente, klube itd.

Andrej Razdrih: 
Ali si Leona Štuklja (1898–1999) poznal že prej, že takrat, ko si bil še vpet v tekmovalni šport?

Miro Cerar: 
V času svoje športne kariere sem veliko slišal o Štuklju, saj so o njem veliko pripovedovali stari vaditelji, nekdanji Sokoli, na primer Josip Primožič – Tošo, trener Boris Gregorka in drugi. Leon je izhajal iz revne kmečke družine, zelo je bil aktiven v sokolskem gibanju, ki se je v njegovem času zelo razbohotilo in v Kraljevini Jugoslaviji postalo zelo močno. Bil je ljubljenec dr. Viktorja Murnika, ustanovitelja sokolske organizacije in pravnika. Ko je postal pravnik in se poročil (s hčerko opernega pevca, skladatelja in pedagoga Julija Betetta), mu je ugled zelo zrasel in tega se je zavedal, hitro so ga sprejeli med rotarijance. Štukelj se ni pogovarjal kar s komerkoli, bil je precej zadržan po značaju, pravi gospod. Ko je bil sodnik v Črnomlju, so vedeli povedati, da je svinčnike šilil v rokavicah, da si ne bi umazal rok.
Dejstvo, da sva bila oba pravnika, da sva bila oba uspešna v svojih športnih karierah, je zagotovo pripomoglo k temu, da sva navezala stike in se večkrat, ob različnih priložnostih, družila. Z Leonom sva se pogovarjala o marsičem, zato vem, da so ga velikokrat vabili, naj prevzame kakšno funkcijo v športu. Sam mi je večkrat povedal, da ni ne za športnega sodnika, ne za trenerja, ne za funkcionarja. Prepričan je bil, da je svoje oddelal kot telovadec, in ni imel prav nobenih želja niti ambicij za še kaj več. Naj povem, da sem ga popolnoma razumel!

Andrej Razdrih: 
Bil si vodja naše ekipe na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu, ko je Slovenija dosegla odlične rezultate – kar tri zlate medalje. Kaj te je na teh olimpijskih igrah najbolj navdušilo?

Miro Cerar: 
Ko so me povabili, naj postanem vodja slovenske olimpijske odprave v Tokiu, sem bil zelo počaščen. Moram reči, da so bile igre zaradi epidemije covida-19 skrčene na minimum; zaradi vseh omejitev, ki so jih uvedli Japonci in se jih tudi dosledno držali, je odpadlo marsikaj, kar se je običajno dogajalo izven športnih prizorišč. Brez vseh teh omejitev bi bile – vsaj zame – te igre bolj naporne. Na teh neobičajnih igrah pa je bilo vse omejeno na pot med hotelom in prizoriščem, kot vodja olimpijske odprave nisem imel dostopa niti do olimpijske vasi … Kljub temu smo bili vsi v odpravi zelo aktivni in se trudili po svojih najboljših močeh. Čeprav Japonci slovijo po natančnosti, je na začetku pri prevozih vendarle »škripalo«, a to je najbrž razumljivo. Želel bi si le, da bi imeli Japonci v sebi malo balkanske improvizacije, ker bi potem nekatere stvari lažje potekale. Če povem primer: kljub temu, da so bila prizorišča brez gledalcev, smo se morali funkcionarji in preostali z akreditacijami usesti na točno določeno mesto, bog ne daj, da bi se usedli 20 metro levo ali desno (smeh).
Kljub vsem omejitvam pa se mi zdi dobro, da so organizatorji igre sploh izpeljali; te OI so kot nekakšen opomin človeštvu, da se da tudi v nenormalnih, izjemnih okoliščinah ohranjati človečnost. V Tokiu smo velikokrat doživeli, da so bili športniki korektni med sabo, spoštovali so pravila organizatorjev v zvezi z omejitvami, ki jih je prinesla epidemija. Je pa res, da so OI vedno igre veselja in razočaranja ter da ne zmaga nujno tisti, ki je v neki disciplini najboljši …

Andrej Razdrih: 
Slovenija se seveda po športnih uspehih glede na število prebivalcev in glede na število medalj na milijon prebivalcev uvršča v svetovni vrh. Kaj je po tvojem mnenju razlog za to uspešnost Slovencev in Slovenije?

Miro Cerar: 
To se sprašujemo mnogi, a tudi sam nimam pravega odgovora. Menim, da je na šport treba gledati širše. V dvomilijonski državi je uvrstitev v ekipo ali pa to, da postaneš državni prvak, bistveno lažje doseči kot v 20-milijonski državi. To je za športnike zagotovo dejstvo, zaradi katerega so bolj motivirani, saj hitreje uresničijo svoje cilje in želje, dokažejo svoje sposobnosti.
Je pa tudi res, da so se razmere za treninge spremenile, metode treningov so bolj znanstvene, pogoji za treniranje so nepredstavljivo boljši, kot so bili v naših časih, mobilnost nam omogoča, da se športniki nenehno udeležujejo tekmovanj, itd. Če je v mojih časih prevladoval amaterizem, je danes na prvem mestu profesionalizem. Vse to zagotovo pripomore k boljšim športnim rezultatom v vseh športnih panogah.

Andrej Razdrih: 
Mnogi politiki, novinarji in drugi vplivneži tožijo nad t. i. razdeljenostjo našega naroda. Zdi se, da v športu te razdeljenosti ni. Kaj je po tvojem mnenju vzrok, da smo na športnem področju bolj enotni, in kako bi lahko to »vzdušje« prenesli na celotno slovensko družbo?

Miro Cerar: 
Strinjam se, da je vprašanje zelo aktualno, in žalosti me dejstvo, da je tako. Ne razumem, da kot narod ne zmoremo preseči in sprejeti realnosti v zvezi z dogajanjem med drugo svetovno vojno in po vojni. Nič ni črno-belo in vojna je vojna. V branje bi priporočal knjigo britanskega zgodovinarja Keitha Lowa Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni. Kljub vsemu slavju ob koncu vojne je bila Evropa pravzaprav domovina razdejanja, anarhije, maščevanja, praznine in žalovanja.

Andrej Razdrih: 
Slišal sem, da si ljubitelj hitre vožnje …

Miro Cerar: 
Po tem, ko se je Dušan Plut enkrat peljal z mano iz Celja, mi je dejal, da me je nameraval prositi, naj ustavim avto, da bo raje šel peš … Spomnim se, da sem že kot otrok dirkal s svojim kolesom in da sem imel nenehno potolčena kolena in komolce, saj sem večkrat padel na ovinkih makadamske ceste, ker sem si predstavljal, da dirkam. Ko sem prvič postal lastnik avta, sem res rad hitro vozil. Nekoč sem peljal tri vrhovne sodnike iz izobraževanja v Portorožu domov in sem vozil krepko preko 160 km/h, pri čemer so oni zelo uživali, me je pa pozneje žena enega od njih pošteno okarala zaradi tega.

Intervju je bil objavljen v reviji Odvetnik št. 101/2021.