TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavržejo predlogi za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, upnikov M. S., S. T., L. M., V. H., O. M., E. J., I. T. in K d. o. o..

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdi.

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje.

Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno.

ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.