TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tako kot so dejanski položaji lahko sestavljeni iz več med seboj ločenih prvin, velja enako tudi glede pravnih institutov. Posamezen pravni institut je običajno sestavljen iz več različnih pravnih pravil. Pri uporabi analogije, kot uveljavljenem sredstvu zapolnjevanja pravnih praznin, je treba imeti pred očmi (tudi) omenjeno sestavljenost dejanskih in pravnih institutov. Uporaba analogije je namreč vrednotno utemeljena le dotlej, dokler sta si urejeni in neurejeni pravni primer med seboj v bistvenem enaka ali še z drugimi besedami: dokler vsebujeta enak oziroma skupen vrednotni temelj, prek katerega oba položaja lahko primerjamo (tertitum comparationis). To pa ne velja nujno glede vseh pravnih pravil, ki tvorijo določen pravni institut. Pri sestavljenem pravnem institutu bo torej lahko podan položaj, ko bo sodišče neurejen pravni primer reševalo z uporabo analogije tako, da se bo oprlo na eno pravno pravilo, ne pa na celoto pravnih pravil, ki tvorijo posamezen pravni institut.

Iz tega sledi, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o pripoznanju očetovstva, veljati enak rok, kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve. To pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.

Ker objektivni rok po odločbi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-251/14 posega v pravice očeta iz 35. člena Ustave, mora to veljati za obe skupini pravnih očetov. Zapolnjevanje pravne praznine s pravno urejenim (analognim) primerom iz drugega odstavka 99. člena OZ bi bilo zato protiustavno. Uporaba analogije mora, kot že rečeno, slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo, ne pa povzročati

protiustavnega stanja.