TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba prvo tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugega toženca zoper sodbo in sklep z dne 17. 4. 2018 se zavrže.

III. Pritožba prvo tožene stranke zoper sklep z dne 15. 5. 2018 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožbi prvo tožene stranke zoper sklep z dne 22. 5. 2018 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za redni postopek po tar. št. 1111 ZST-1 v višini 2.175,00 EUR."

II. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1 v višini 2.175,00 EUR."

V. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Po stališču pravne teorije spadajo v del pogodbene podlage - kavze - vse okoliščine, na katerih je utemeljeno pravno razmerje oziroma so z njim tesno povezane. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil drugi toženec seznanjen z začetkom davčnega postopka. Prav tako so mu bile znane posledice izvedenega davčnega nadzora, saj je ob zaslišanju izpovedal, da je v preteklosti davčni organ od njega že izterjeval davčne dolgove in je v posledici (tudi) te izterjave šel v osebni stečaj. Nadalje drugi toženec za odsvojene nepremičnine ni prejel nobenega plačila, v nepremičninah pa kljub njihovi odsvojitvi še naprej brezplačno živi. Iz dejanskega stanja tudi izhaja, da sta bili toženi stranki na podlagi intenzivnega poslovnega sodelovanja v razmerju medsebojne povezanosti in da je prvo tožena stranka, ne da bi za to morala opraviti nasprotno dajatev v obliki plačila kupnine, od drugega toženca prejela v (zemljiškoknjižno) last več nepremičnin in prejela zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo nepremičnin na svoje ime v zemljiški knjigi, nato pa je brezplačno prejete nepremičnine še brezplačno pustila v uporabi drugemu tožencu in njegovi družini.

Na podlagi vseh navedenih okoliščin v zvezi z obema toženima strankama je nedvomno utemeljen sklep, da je bil glavni namen toženih strank ob sklenitvi spornih prodajnih pogodb izigravanje upnikov drugega toženca. Dejanske okoliščine prepričljivo dokazujejo tak namen pri drugem tožencu, ne more pa biti nobenega dvoma niti o obstoju relevantnih okoliščin na strani prvo tožene stranke, ki kažejo na njeno bistveno pomoč pri izigravanju upnikov drugega toženca. Pogodba, sklenjena z namenom izigravanja upnikov, nasprotuje morali, zato je podlaga takšne pogodbe po ustaljeni sodni praksi nedopustna skladno z določbo drugega odstavka 39. člena OZ. Posledično to pomeni, da je pogodba, sklenjena na podlagi nedopustne podlage, po četrtem odstavku 39. člena OZ, nična.