TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sklep s 14. 6. 2019:

* v I. točki izreka delno tako spremeni, da se ugovoru toženca delno ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2359/2018-12 z 9. 1. 2019 v I. točki izreka spremeni tako, da se predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za začasno zaupanje mladoletne hčerke v vzgojo in varstvo zavrne;

* v II. točki izreka razveljavi, kolikor se zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe nanaša na ureditev stikov med tožencem in mladoletno hčerko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba toženca zavrne in se sklep s 14. 6. 2019 nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sklep z 19. 8. 2019 v I. točki izreka delno tako spremeni, da se ugovoru tožnice delno ugodi in se sklep s 14. 6. 2019 razveljavi v tretji alineji prvega odstavka IV. točke izreka (telefonski stiki med tožencem in mladoletno hčerko).

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se sklep z 19. 8. 2019 nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vsak razpad družine terja, da se stiki med staršema in otrokom uredijo. Toda nujnost ureditve stikov med otrokom in tistim od staršev, s katerim otrok po dejanskem razpadu družine ne živi več, samo po sebi ne vzpostavlja nujnosti za začasno ureditev drugih vprašanj, ki jih je razpadu družinske skupnosti treba urediti (vzgoja in varstvo ter plačevanje preživnine). Te nujnosti tudi ne vzpostavlja dejstvo, da starša težko vzpostavljata konstruktivno starševsko sodelovanje. Sodišče mora posebej paziti, da s preuranjeno sodno odločbo o varstvu in vzgoji med postopkom, v katerem si eden od staršev prizadeva za skupno izvrševanje vzgoje in varstva ali ko si oba starša (vsak s svojo sodno zahtevo) prizadevata, da bi jima sodišče otroka zaupalo v vzgojo in varstvo, z izdajo začasne odredbe ne povzroči situacije, ki bi enega od staršev predčasno postavila v ugodnejše izhodišče in mu na ta način zagotovilo boljše možnosti za uspeh v postopku.

Za presojo, ali obstaja nujnost za izdajo začasne odredbe o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo med postopkom, se je treba vprašati, kaj taka odločitev sploh pomeni. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, lahko samostojno odloča samo o tistih vprašanjih, ki ne vplivajo bistveno na otrokov razvoj. Gre za povsem običajne odločitve, npr., kdo bo otroka peljal v šolo/iz nje, ga bo peljal k (zobo)zdravniku, kaj in kdaj bo otrok jedel, kdaj bo vstajal in šel spat, itd., ter tisto, kar je po naravi stvari povezano s tem: da bosta ta starš in otrok praviloma imela enako stalno prebivališče ter da se bodo pošiljke za otroka vročale na naslov tistega od staršev, pri katerem je otrok. Za izdajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu med postopkom mora biti otrok ogrožen v teh navedenih segmentih.

Ukinitev nočnih stikov z nerezidenčnim staršem za čas trajanja postopka lahko tega starša ne le onemogoči pri tem, da mu je otrok s končno odločbo zaupan v vzgoji in varstvo, temveč lahko močno okrni tudi njegovo pravico do stika z otrokom, kar otroku ni in ne more biti v korist.