TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I/5. točka izreka).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.323,70 EUR.

Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za čas, ki je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi. Tožnik je uveljavljal in dokazoval pot na delo in z dela, upoštevaje pri tem javni prevoz ter tudi njegovo hojo do avtobusne postaje. Pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 91. člena ZDR-1 določa le vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, ne pa celoten čas, potreben za prihod na delo. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je namen zakonodajalca upoštevati javni prevoz na relaciji, ki je najhitrejša in najbolj smotrna, brez nepotrebnega podaljšanja poti. Takšno pot pa je sodišče ugotovilo, da traja pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj skupaj 2 uri in 24 minut, kar pomeni manj kot 3 ure. Sodišče je pri tem svojo odločitev utemeljilo tudi s tem, da gre za sicer "v kraju sodišča splošno znano razdaljo", da se prestopi na drug avtobus, sicer na isti postaji. Pritožbeno sodišče ne dvomi v takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem navedel, da je njegova pot na delo in z dela trajala štiri ure. Zmotno vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati ves čas prihoda na delo in z dela, torej tudi hojo od doma do postaje in od postaje do delovnega mesta, kar pa iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 ne izhaja.