TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob odločanju o pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v pravni opredelitvi kaznivih dejanj pod točko 2 tako, da se dejanji na škodo B. B. in C. C. opredelita kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje na škodo D. D. kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, v ostalem ostane pravna opredelitev kaznivih dejanj nespremenjena.

Obtožencu se določijo kazni

- za vsako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1

4 (štiri) mesece zapora in

stranska kazen izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta,

- za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1

5 (pet) mesecev zapora in

stranska kazen izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta,

nato se upoštevaje nespremenjene kazni 5 (pet) mesecev zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, določene za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dvakrat po 3 (tri) mesece zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, določene za dva poskusa kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, ter s to sodbo določene kazni, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu

izreče enotna kazen

1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in

stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 (pet) let.

Sicer se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja pod točko 2, za kar je obtoženec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj poskusa lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, med drugim izhaja, da je obtoženec najmanj trikrat s pestjo udaril B. B. v obraz in nato s pestjo udaril C. C. v čeljust, da je padla po tleh, zaradi česar je B. B. utrpel udarnino glave in obraza, udarnino nosu in rano na desnem komolcu, C. C. pa udarnino glave in obraza ter čeljustnice leve, kar predstavlja lahki telesni poškodbi. Oba oškodovanca sta poškodbe utrpela z obtoženčevo pestjo, iz opisa kaznivega dejanja pa niti ne izhaja očitek, da bi bili poškodbi prizadejani s sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, je bilo potrebno ravnanje obtoženca na škodo navedenih oškodovancev opredeliti po temeljni obliki kaznivega dejanja, kot dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Ker je obtoženec oškodovanca poškodoval sam, ne pa v sostorilstvu, odpade tudi kvalifikacija po drugem odstavku 20. člena KZ-1. Glede kaznivega dejanja na škodo D. D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obtožencu, da je z nožem zamahnil proti oškodovancu ter ga zabodel v hrbet, zaradi česar je slednji utrpel vbodno rano ob hrbtenici levo in zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo, prav tako ne vključuje ravnanja soobtoženega E. E. Ker pa je obtoženec oškodovancu D. D. povzročil poškodbo z nožem, ki je zaradi rezila sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, je pravilna pravna opredelitev tega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, torej kot lahka telesna poškodba po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, vendar brez sostorilstva po drugem odstavku 20. člena KZ-1, saj le-to iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja.