TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 662/2000 z dne 26. 2. 2003 se razveljavi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Ob pravilnem razumevanju in upoštevanju očitne zakonodajalčeve, na ustavni normi temelječe volje, ni mogoče prvega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, kjer gre za dejanski stan internacije, razlagati, kot da državljan, ki je vso vojno preživel v internaciji, ne izpolnjuje pogojev iz tega odstavka, če ni bil v to internacijo poslan šele po 6. 4. 1941, temveč že prej. Nasprotno: v takem primeru so pogoji v celoti izpolnjeni. Bistveno je namreč dejstvo internacije in njeno trajanje. Dejstvo, da interniranec ni v internacijo poslan šele po začetku vojne, temveč že pred njo, ali da internacija ni nastala šele po 6. 4. 1941, temveč se je takrat le nadaljevala, oziroma da je interniranec prestajal internacijo tudi že v času, ki se mu ne more vštevati v dobo za status žrtve, žrtvi ne more odvzeti statusa in upravičenj za čas internacije med vojno. Pogoj, da so okupacijske sile poslale državljana v internacijo v času vojne, je v celoti izpolnjen tudi, če so ga tja poslale že pred vojno, v času vojne pa ga v internaciji zadržale. Dejstvo, da to ni izrecno tako zapisano v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, je treba pripisati temu, da gre v obravnavanem primeru za izjemo, gotovo celo redko izjemo: zelo pretežno se je internacija - kot tudi druge vrste nasilnih ukrepov iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja - začela po začetku vojne. Razlaga določb 1. člena in prvega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, kakor jo je uporabila izpodbijana sodba, torej krši načelo enakosti pred zakonom. Zaradi nje so morebitni upravičenci, kakršen je pritožnik, prikrajšani za status in iz njega izvirajoča upravičenja, ki jih zakonodajalec očitno tudi zanje predvideva in ki jih drugi ob enakem izpolnjevanju vseh uzakonjenih pogojev dosegajo.