TFL Vsebine / TFLGlasnik

Septembra lani so iz Francoske Gvajane izstrelili raketo Vega, s katero sta v vesolje poletela tudi prva slovenska satelita Nemo HD in Trisat.^[1] Kljub zgodovinskemu dogodku za slovensko (ter tudi evropsko) znanost, pa Slovenija do danes še ni sprejela zakona, ki bi urejal državno nadzorovanje vesoljskih dejavnosti. VI. člen Pogodbe o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi iz leta 1967 – krajše Pogodba o vesolju (PV)^[2] – katere pogodbenica je Slovenija postala v začetku leta 2019 in s tem tudi sprejela mednarodnopravne obveznosti v razmerju do vseh preostalih držav pogodbenic, namreč določa:

»Države pogodbenice te pogodbe so mednarodno odgovorne za nacionalne dejavnosti v vesolju, vključno na Luni in drugih nebesnih telesih, ne glede na to, ali dejavnosti izvajajo vladne agencije ali nevladni subjekti, in za zagotavljanje, da se nacionalne dejavnosti izvajajo v skladu z določbami, določenimi v tej pogodbi. Za dejavnosti nevladnih subjektov v vesolju, vključno na Luni in drugih nebesnih telesih, so potrebna dovoljenja in stalni nadzor ustrezne države pogodbenice te pogodbe. Če dejavnosti v vesolju, vključno na Luni in drugih nebesnih telesih, izvaja mednarodna organizacija, so za skladnost s to pogodbo odgovorne mednarodna organizacija in države pogodbenice te pogodbe, ki v tej organizaciji sodelujejo.«

Februarja 2019 je Slovenija depozitarju notificirala tudi nasledstvo Konvencije o registriranju v vesolje lansiranih objektov iz leta 1974 – krajše Konvencija o registraciji objektov (KRO)^[3] –, ki določa obveznost registracije vesoljskih objektov in ustanavlja mednarodni register, ki ga vodi Generalni sekretar OZN.

Prvi slovenski zakon, ki bo predvidoma določal pogoje za izdajo dovoljenja za izvajanje vesoljske dejavnosti, urejal registracijo izstreljenih vesoljskih objektov in določal nadzor nad registriranimi vesoljskimi objekti,^[4] je v pripravi že nekaj let. V splošnem bo zakon zapolnil pomembno pravno praznino v veljavni slovenski zakonodaji, namen tega prispevka pa je, poleg opozorila, da bi kazalo s sprejemanjem pohiteti, tudi komentirati nekaj določb trenutnega osnutka.

Osnutek zakona v 2. členu določa področje uporabe in pri tem skladno s PV vzpostavi nadzor tudi nad vesoljskimi dejavnostmi zunaj območja Slovenije, ki jih izvajajo slovenski državljani RS in pravne osebe s sedežem v Sloveniji. Tako lahko opazimo, da osnutek zakona pri ugotavljanju pristne zveze s pravnimi osebami izhaja iz teorije sedeža in s tem odstopa od mednarodnopravno uveljavljene teorije inkorporacije, ki se uporablja pri ugotavljanju državljanstva pravnih oseb v luči nudenja diplomatske zaščite.^[5]

Pri opredelitvah pojmov v 3. členu trenutni osnutek zakona opredeli vesoljski objekt (angl. space object) kot »objekt, izstreljen v vesolje, ali objekt, namenjen izstrelitvi v vesolje, vključno s posameznimi deli tega objekta, ki so združeni ali ločeni od ostalih sestavnih delov, ali plovilo izstrelitve in njegovi deli«. Bolje bi bilo, če bi zakon vseboval nekoliko širšo definicijo, ki bi vključila tudi objekt, zgrajen v vesolju, kar bi bila pomembna dopolnitev nedoločne definicije iz 1. člena Konvencije o mednarodni odškodninski obveznosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljska vozila – krajše Odškodninska konvencija (OK)^[6] – in KRO ter bi tako zajela tudi objekt, zgrajen v vesolju. Opredelitev pojma vesoljski objekt je namreč ključna za vrsto aktualnih vprašanj mednarodnega vesoljskega prava, OK in KRO pa v 1. členu vsebujeta popolnoma enako krožno definicijo, ki pove zgolj to, da za vesoljski objekt štejemo tudi njegove sestavne dele in izstrelitveno vozilo, ničesar pa ne pove o naravi takega objekta, materialih ali izdelovalcu in kraju njegove stvaritve (na Zemlji ali tudi v vesolju). Zato bi v primeru širše definicije, če bi bila vključena v zakon, moral subjekt, ki bi zgradil vesoljski objekt v vesolju, tudi za tak objekt nesporno pridobiti dovoljenje in bi bile tako odpravljene morebitne nejasnosti, Slovenija pa bi tako lahko nad njim izvajala nadzor ter v primeru, da se bo termin vesoljski objekt enako široko razlagal tudi v praksi na mednarodni ravni, od odgovornega subjekta v primeru škode, povzročene s takim objektom, uveljavljala regresni zahtevek.

Prav tako je treba omeniti tudi definicijo vesoljskih odpadkov v tretjem odstavku 3. člena osnutka zakona: »3. »vesoljski odpadki« so vesoljski objekti, ki ostanejo v vesolju po prenehanju vesoljske dejavnosti ali kot posledica vesoljske dejavnosti, ali vesoljski objekti, ki se nenadzorovano vrnejo na Zemljo;«, ki za razliko od definicije Odbora za miroljubno uporabo vesolja (Committee on the Peaceful Uses of Outer Space (COPUOS)) ne vsebuje problematičnega kriterija funkcionalnosti. Definicija COPUOS namreč vesoljske odpadke opredeljuje kot »vsakršen človeško izdelan objekt, vključno s fragmenti in njegovimi elementi, ki ni funkcionalen«.^[7] Problematika definicije, vezane na funkcionalnost, je predvsem v nedoločljivosti pojma funkcionalnost, saj ni jasno, kako se funkcionalnost določa v praksi.

Pohvaliti velja tudi 5. člen osnutka zakona, ki v prvem odstavku določa pogoje za izdajo dovoljenja, pri čemer zahteva točka b skladnost predlagane dejavnosti z mednarodnimi smernicami (na primer o varnosti in tehnologiji), točka c narekuje obveznost predložitve ocene tveganja dejavnosti (menimo, da je treba oceniti tako tveganja znotraj RS ter tudi potencialna tveganja na teritoriju drugih držav), točka d pa uzakoni Smernice ZN za zmanjševanje vesoljskih odpadkov (to so storile tudi že nekatere druge države, na primer Avstrija in Finska). V 6. členu kot dodaten pogoj navaja še sklenjeno zavarovanje v razumno visoko določeni višini 60 milijonov evrov za vsak posamezni zavarovalni primer, saj so vesoljske aktivnosti izjemno drage, če pride do nastanka škode, pa je ta praviloma velika.

Ureditev postopka registracije vesoljskega objekta in določitev vzpostavitve registra vesoljskih objektov je prav tako mednarodnopravna obveznost Slovenije, tako po VIII. členu PV in po KRO. Aktualni osnutek ne vsebuje možnosti izbrisa objekta iz registra, če je predhodno sklenjen mednarodni sporazum o prenosu odgovornosti. Vendar pa v drugem odstavku 9. člen aktualnega osnutka zakona predvideva prenos upravljanja vesoljskega objekta »če gre za prenos upravljanja na upravljavca, ki je državljan tuje države ali pravna oseba s sedežem v tuji državi, če ima Republika Slovenija s to državo sklenjen mednarodni sporazum glede ureditve odškodninske odgovornosti«. Taka ureditev torej predvideva možnost sklepanja mednarodnih pogodb, s katerimi se določa odgovornost za določen vesoljski objekt, kar vpliva na urejanje v praksi vse pogostejših on-orbit transferjev, pri čemer pride do prenosa lastništva, ne pa nujno tudi do izrecnega prenosa odgovornosti države izstrelitve, glede česar so sicer v teoriji različna menja.^[8] V tem pogledu je pomemben tudi prvi odstavek 9. člena aktualnega osnutka, ki predvideva možnost prenosa vesoljskega objekta ali dejavnosti na drugega upravljavca, vendar pa za to zahteva dovoljenje pristojnega ministrstva. Glede na to, da je predviden prenos upravljanja, bi bilo torej smiselno izrecno urediti tudi vprašanje ureditve vpisa takega objekta v registru, morda tudi z desetim odstavkom 10. člena predvideni uredbi Vlade Republike Slovenije.

Izpostaviti velja tudi 11. člen, ki določa obveznost rednega letnega poročanja o poteku dejavnosti in obveznost nemudoma poročati o morebitnih dejstvih, ki bi lahko vplivala na veljavnost dovoljenja ter o nesrečah. Prav je, da obveznost poročanja zajema tudi poročanje o »nevarnosti, ki ogroža varnost ljudi, okolja, vzdrževanje javnega reda in nacionalne varnosti« in ne zgolj o že nastalih nesrečah ter da je upravljavec dolžan »zagotoviti primerne ukrepe, da se preprečijo ali v čim večji meri omejijo posledice nesreče ali nevarnosti«. Vsekakor bi bilo treba termin okolje razlagati tako, da zajame okolje na Zemlji, kot tudi v vesolju, le skozi prakso pa se bo pokazalo, ali je ta določba učinkovita ter kakšna je vsebina standarda »nemudoma«.

Opozoriti pa je treba tudi na 14. člen aktualnega osnutka zakona, ki določa prekrške ter globe zanje, saj so globe nesorazmerno majhne v primerjavi z višino zavarovalnine in se raztezajo od 2.500 do 500.000 evrov za pravne osebe in od 100 do 150.000 evrov za fizične osebe. Kljub določbam 17. člena Zakona o prekrških (ZP-1),^[9] od koder je razvidno, da se globe nahajajo na zgornji dovoljeni meji, velja opozoriti, da bi sorazmerno nizke vsote lahko vodile do zlorab, kjer bi tuji subjekti vzeli v zakup nizke kazni v Sloveniji in tu izvajali nedovoljeno vesoljsko dejavnost, ki je v tujini zaradi višjih kazni ne bi. Tako bi lahko prišlo celo do neke vrste space shopping-a.^[10]

 

---

^[1] <www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/raketo-s-prvima-slovenskima-satelitoma-le-izstrelili-v-vesolju-smo/535004> (16. 3. 2021).

^[2] Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/19.

^[3] Akt o spremembi in dopolnitvi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 84/2018. Besedilo je objavljeno v Uradnem listu SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 1–4/79, in UNTS, let. 1023 (1976). Kot je zapisano tudi na spletni strani Pisarne Združenih narodov za vesoljske zadeve (UNOOSA), ta za Slovenijo na podlagi nasledstva učinkuje od dne 25. Junija 1991, <www.unoosa.org/oosa/en/ourwork/spacelaw/treaties/status/index.html> (16. 3. 2021).

^[4] Člen 1 osnutka Zakona o nadzoru vesoljskih dejavnosti, ki je dostopen na <www.gov.si/novice/2020-07-24-predlog-zakona-o-nadzoru-vesoljskih-dejavnosti-v-javni-razpravi/> (16. 3. 2021).

^[5] Glej na primer 9. člen Osnutka členov, ki jih je pripravila Komisija ZN za mednarodno pravo, Draft articles on Diplomatic Protection, na voljo na: <legal.un.org/ilc/texts/instruments/english/draft_articles/9_8_2006.pdf> (3. 3. 2021).

^[6] Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 9/77.

^[7] Space Debris Mitigation Guidelines, COPUOS, prvi odstavek 1. člena.

^[8] Več o tem v Vasilka Sancin, Katja Grünfeld in Iva Ramuš Cvetkovič: Sodobni izzivi mednarodnopravnega urejanja vesolja, v: Pravnik, 1-2/2021 (predvideno).

^[9] Ur. l. RS, št. 29/11, 21/13, 111/13, 74/14.

^[10] Več o v vseh izpostavljenih dilemah v V. Sancin, K. Grünfeld in I. Ramuš Cvetkovič, nav. delo.