TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 50%, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o višini odškodnine in stroških postopka. Sicer se revizija zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost.

Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.

Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past.

Upravljavec je vedel, da so na smučišču drenažni jarki in bi lahko s sorazmerno preprostimi varnostnimi ukrepi pomembno zmanjšal možnost poškodb pri kolesarjih. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je upravljavec parka glede na nevarnost športne dejavnosti prekršil standarde varnosti in je ravnal neskrbno.

Neskrbno je ravnal tudi tožnik. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je kljub izrecni prepovedi v pravilih uporabe, zapustil progo in sekal ovinek. Dejstvo, da je namesto njega karto kupil njegov prijatelj, ga ne oprošča dolžnosti, da bi se s pravili, ki so bila nameščena na vidnem mestu ob blagajni, seznanil. Tudi sicer bi se moral zavedati, da naravni teren lahko skriva številne pasti in bistveno povečuje možnost padca. Njegovo neskrbno ravnanje je zato po oceni Vrhovnega sodišča v takšni meri prispevalo k nastanku škode, da mora upoštevajoč določbo 171. člena OZ 50% negativnih posledic škodnega dogodka nositi sam.