TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženčevo ravnanje pod točko I izreka izpodbijane sodbe pravno opredeli kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1, obtoženčevo ravnanje pod točko II izreka pa kot kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 in s tem v zvezi pravna podlaga za določitev kazni v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1, za kaznivo dejanje pranja denarja pa po tretjem odstavku 245. člena KZ-1, v izrečeni pogojni obsodbi pa se rok za izpolnitev posebnega pogoja, da obtoženec oškodovancu Banki X. d. d. plača znesek 60.000,00 EUR, podaljša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev od pravnomočnosti sodbe.

II. V preostalem se pritožba obtoženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).

S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.

V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.