TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Vlada RS v postopku, začetem po uradni dolžnosti, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Ministra za pravosodje o imenovanju tožnika kot višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu (VDT), za generalnega direktorja VDT. Z izpodbijanim sklepom pa je Minister za notranje zadeve zavrnil predlog generalnega državnega tožilca, da se za generalnega direktorja VDT za dobo petih let imenuje tožnik kot višji državni tožilec.

Tožbeni ugovor nepristojnosti za odločanje po nadzorstveni pravici ni utemeljen. Za nadzorstvo nad delom ministrstev je po zakonu pooblaščena Vlada kot najvišji organ državne uprave. Tretji odstavek 5. člena ZVRS pooblastila Vlade iz drugega odstavka ne spreminja, temveč se z njim pristojnost, podeljena v drugem odstavku, le širi oziroma konkretizira za primer, ko gre za izdajanje predpisov. Ne gre torej za določbo, ki omejuje pristojnost Vlade na kontrolo predpisov, oziroma za določbo, ki izključuje možnost nadzorstva nad zakonitostjo posamičnih aktov.

ZDT-1 ureja položaj tožilstva v celoti in vsebuje tako materialne kot procesne določbe. Med drugim ureja naloge in položaj generalnega direktorja VDT, vključno s pogoji in postopkom za njegovo imenovanje oziroma za opravljanje njegovih nalog na podlagi dodelitve. Določb o imenovanju generalnega direktorja oziroma o dodelitvi državnih tožilcev na ta položaj ni mogoče obravnavati ločeno od določb, ki se nanašajo na vsebino njegove funkcije, oziroma tistih določb, ki se nanašajo na položaj oziroma pravice, ki jih imajo v zvezi z dodelitvijo na položaj generalnega direktorja državni tožilci. Povedano drugače: tudi preko pravil postopka imenovanja oziroma dodelitve se določa položaj, ki ga ima generalni direktor VDT v razmerju do ostalega državnotožilskega osebja oziroma v razmerju do državnih tožilcev in s tem pri delovanju državnega tožilstva kot celote. Sodišče zato zavrača tožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za kršitev procesnega in ne materialnega zakona in da zato ni podlage za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Zavrača tudi trditev, da v primeru sporne odločitve o imenovanju ne gre za kršitev zakona, oziroma da kršitev zakona ni očitna. Določbe 62. in 140. člena ZDT-1 so jasne in jih ni mogoče razlagati in uporabljati drugače, kot so zapisane. Tako je v 140. členu povsem jasno določeno, kakšni so pogoji in kako poteka postopek imenovanja generalnega direktorja VDT, povsem jasno pa je v 62. členu določeno tudi, kdaj in pod katerimi pogoji je lahko za generalnega direktorja dodeljen državni tožilec. Po presoji sodišča je iz navedenih določb ZDT-1 tudi povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena postopka „postavitve“ generalnega direktorja VDT, ki ju ni mogoče izvajati na način, kot je bilo to storjeno v primeru spornega imenovanja. Institut dodelitve iz 62. člena ni omejen na premik državnega tožilca na drugo tožilstvo oziroma v drug organ, temveč nedvomno zajema tudi premik v smislu opravljanja drugih nalog (iz prvega odstavka 62. člena ZDT-1) v okviru istega (Vrhovnega) državnega tožilstva. Osnovni namen dodelitve (v organ) iz 62. člena ZDT-1 je namreč opravljanje nalog, ki niso tožilske, in ne premestitev državnega tožilca s tožilstva na drug organ kot takšna. Kombinacije obeh načinov „postavitve“ generalnega direktorja, zakon ne omogoča. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da je dodeljeni državni tožilec v neenakem položaju v primerjavi z generalnim direktorjem, ki je na to mesto imenovan (kot javni uslužbenec).

Toženka pravilno ugotavlja, da je kršitev materialnega zakona v konkretnem primeru očitna. Razvidna je namreč že iz izreka odločbe o imenovanju, saj se za generalnega direktorja s strani Ministra imenuje tožnik kot državni tožilec, kar je v očitnem nasprotju z zakonsko ureditvijo. Kolikor naj bi naloge generalnega direktorja opravljal državni tožilec, gre lahko le za dodelitev za opravljanje nalog generalnega direktorja na VDT iz 62. člena ZDT-1, in to na podlagi odločitve Državnotožilskega sveta. V tem primeru je torej očitno napačen že organ, ki v zadevi odloča. Iz obrazložitve odločbe pa je poleg tega razvidno še, da ni bil objavljen javni poziv iz tretjega odstavka 62. člena in da ni bilo dano pisno soglasje tožnika iz četrtega odstavka istega člena, kar pomeni nadaljnjo očitno kršitev zakonskih določb, ki se nanašajo na položaj državnih tožilcev in na njihovo dodelitev. Kolikor gre oziroma bi šlo za imenovanje iz 140. člena, pa je očitno v nasprotju z zakonom, da se za generalnega direktorja imenuje državni tožilec in to neposredno na podlagi predloga GDT, brez izvedenega javnega razpisa, ki se sicer zahteva na podlagi smiselne uporabe določb ZS iz 140. člena ZDT-1.