TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Glavna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je sama zamuda nastala dne 04.07.2001, do primopredaje lokala pa je prišlo 10.05.2002, tako da skupaj znaša zamuda nekaj več kot deset mesecev, pri čemer je tožena stranka zamudo zakrivila v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 (skupaj 6 mesecev), medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke (to je za nekaj več kot 4 mesece). To pa pomeni, da je tožena stranka v večjem delu odgovorna za nastalo zamudo in sicer nosi 60% odgovornosti, tožeča stranka pa nosi 40% odgovornosti. Tak pristop k ugotavljanju odgovornosti tožeče in tožene stranke za nastalo zamudo pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno vprašljiv. Gre za vprašanje povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe in ne za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi poleg določil 262. in 263. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) moralo upoštevati predvsem tudi določilo 267. čl. ZOR, po katerem se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren.