TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če se zunajobravnavni senat ali sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi, ne strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja v
sklepu o preiskavi, ne more razveljaviti sklepa o preiskavi z naročilom, da naj preiskovalni sodnik opravi določena preiskovalna
dejanja, da bi se ugotovile okoliščine, od katerih je odvisna pravna opredelitev kaznivega dejanja, temveč uvede preiskavo s takšno pravno opredelitvijo, za katero je po njegovi oceni podan utemeljen sum.

Če za kaznivo dejanje po spremenjeni pravni opredelitvi ni preiskave, ker gre za kaznivo dejanje iz skrajšanega postopka, je treba zahtevo za preiskavo zavrniti. V takem primeru lahko pristojni tožilec zahteva uvedbo kazenskega postopka za kaznivo dejanje po spremenjeni pravni opredelitvi tudi brez predložitve novih dokazov.

Obrazložitev:

Pri kaznivih dejanjih, ki imajo poleg temeljne oblike še milejšo in težjo obliko kaznivega dejanja, se je v praksi pojavilo kot sporno
vprašanje, kako naj ravna sodišče v primeru, ko oceni, da je sicer podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, dvomi pa v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja, kot je navedena v tožilčevi zahtevi za preiskavo in nadalje kakšne so procesne posledice zavrnitve preiskave zgolj zaradi nestrinjanja s tožilčevo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

Po določbi sedmega odstavka 169. člena ZKP mora preiskovalni sodnik, če se ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahtevati, naj o tem odloči zunajobravnavni senat. Tako mora preiskovalni sodnik ravnati tudi v primerih, ko se ne strinja z zahtevo za preiskavo samo glede pravne presoje kaznivega dejanja, navedene v zahtevi, ker meni, da je podan utemeljen sum za neko milejše kaznivo dejanje (na primer: da je podan utemeljen sum umora, ne pa umora iz koristoljubnosti; detomora in ne umora; tatvine in ne velike tatvine in podobno). Po določbi desetega odstavka 169. člena ZKP senat, ko odloča o zahtevi za preiskavo, ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel državni tožilec. Če je bil spor med preiskovalnim sodnikom in
tožilcem samo glede pravne presoje kaznivega dejanja, senat, ko odloči o tem sporu, ne odloči samo o pravilnosti pravne presoje, temveč mora odločiti o zahtevi za preiskavo v celoti - torej izda sklep o preiskavi s takšno pravno opredelitvijo, za katero je po njegovi oceni podan utemeljen sum. Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja zahteva praviloma tudi ustrezno spremembo opisa dejanja iz tožilčeve zahteve, ki pa ne sme spremeniti objektivne identite kaznivega dejanja (podobno kot pri sodbi - 354. člen ZKP). Ker pa se preiskava lahko opravlja le za kazniva dejanja, za katera je predpisan redni kazenski postopek, torej za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, mora senat zahtevo za preiskavo v celoti zavrniti, če oceni, da je utemeljen sum podan le za milejšo obliko kaznivega dejanja, za katerega je predpisan skrajšani postopek.

V primeru, ko odloča zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o preiskavi, ki ga je izdal preiskovalni sodnik, odloči o pritožbi z eno od odločitev iz tretjega odstavka 402. člena ZKP - torej lahko sklep tudi razveljavi. Toda razveljavitev sklepa o preiskavi je že po naravi stvari možna le zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne pa tudi iz razloga, da ni podan utemeljen sum, da bi odolženec storil kaznivo dejanje. Če namreč utemeljen sum ni podan, se mora zahteva za preiskavo zavrniti, saj preiskovalni sodnik pred uvedbo preiskave ni upravičen (razen, ko gre za nujna preiskovalna dejanja) opravljati posameznih preiskovalnih dejanj, da bi se ugotovilo, ali obstaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da bi lahko uvedel preiskavo. Zato tudi v primeru, ko zunajobravnavni senat dvomi v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja v sklepu o preiskavi, ne more razveljaviti sklepa z naročilom, naj preiskovalni sodnik opravi določeno preiskovalno dejanje (na primer zaslišanje izvedenca), da bi se ugotovile okoliščine, od katerih je odvisna pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja. V takem primeru mora senat sklep o preiskavi spremeniti in uvesti preiskavo s takšno pravno opredelitvijo, za katero je po njegovi oceni podan utemeljen sum, oziroma mora zahtevo za preiskavo zavrniti, če je utemeljen sum podan le za kaznivo dejanje iz skrajšanega postopka. Povedano velja tudi za višje sodišče, ko odloča o pritožbi zoper sklep o preiskavi, ki ga je izdal zunajobravnavni senat v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika s tožilčevo zahtevo za preiskavo.

Pravnomočna zavrnitev zahteve za preiskavo ne šteje za že razsojeno stvar, zato zanjo ne velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 10. člena ZKP. Po določbi 409. člena ZKP pa se sme v primeru, ko je bila zahteva za preiskava zavrnjena s pravnomočnim sklepom, ker ni bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, postopek znova uvesti le na zahtevo upravičenega tožilca, če predloži nove dokaze, na podlagi katerih se senat prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Ta določba preprečuje tožilcu, da bi na podlagi istega dokaznega gradiva znova zahteval uvedbo preiskave za isto kaznivo dejanje, za katero je bila zahteva za preiskavo že pravnomočno zavrnjena. V primeru, ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena samo iz razloga, ker se sodišče ni strinjalo z oceno tožilca glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, za kaznivo po spremenjeni pravni opredelitvi pa ni preiskave, pa ne gre za procesno situacijo iz 409. člena ZKP. Zato omenjena zakonska določba ni ovira, da tožilec ne bi mogel na podlagi istega dokaznega gradiva (torej brez predložitve novih dokazov) zoper istega osumljenca začeti kazenskega pregona za sicer isti historični dogodek, vendar z drugačno - milejšo pravno opredelitvijo kaznivega dejanja.