TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Institut prepovedi razpolaganja (odtujitve ali obremenitve) je urejen v 38. členu SPZ (drugi, tretji in četrti odstavek), in sicer po zgledu iz paragrafa 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Lahko se določi s pravnim poslom ali oporoko, zavezuje le prvega lastnika, ne pa njegovih pravnih naslednikov, lahko se časovno omeji, v vsakem primeru pa "ugasne" s smrtjo upravičenca. V zemljiško knjigo se lahko vpiše samo pod pogoji iz četrtega odstavka 38. člena SPZ. V tem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Omenjeni pravni institut pomeni omejitev lastnika, saj mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Pravnoposlovna prepoved odtujitve nepremičnine prepoveduje pogodbeni stranki, v breme katere je dogovorjena, prenos lastninske pravice na nepremičnini, medtem ko dogovorjena prepoved obremenitve prepoveduje obremenitev nepremičnine z zastavno pravico in drugimi omejenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini. SPZ v členu 38. omenja prepoved odtujitve ali obremenitve, kar bi utegnilo pomeniti, da je dopustno predlagati vknjižbo bodisi samo prepovedi odtujitve bodisi samo prepovedi obremenitve. Na institut prepovedi odtujitve ali obremenitve je treba gledati kot na enoten pravni institut prepovedi razpolaganja. To pa pomeni, da ga ni smiselno "cepiti" na prepoved odtujitve in na prepoved obremenitve. Tudi avstrijska sodna praksa je zavzela stališče, da prepoved odtujitve zajema tudi prepoved obremenitve. Kot je že bilo navedeno, se pravica prepovedi razpolaganja v skladu z drugim odstavkom 38. člena SPZ ustanovi s pogodbo, ki jo sklene lastnik (kupec nepremičnine) z osebo, v korist katere se je odpovedal odtujitvi ali obremenitvi nepremičnine. Gre za obligacijsko pravico ne za stvarno pravico na tuji stvari. Za nastanek obligacijske pravice pa zadostuje, da so izpolnjeni splošni pogoji, ki jih za nastanek pravic in obveznosti določa obligacijsko pravo. Poseben razpolagalni posel ni potreben. Takšen posel je potreben le za pridobitev učinkov obligacijske pravice v razmerju do tretjih, ki se doseže z vknjižbo te obligacijske pravice v zemljiško knjigo (primerjaj četrti odstavek 38. člena SPZ1) in s katero pridobi upravičenec pravice zavarovan položaj v razmerju do tretjih. To pa pomeni, da vknjižba prepovedi razpolaganja v zemljiško knjigo nima oblikovalnega učinka. Oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo se nanaša le na vpise stvarnih pravic, na njihovo pridobitev, omejitev ali prenehanje (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 179/2008 z dne 17. 7. 2008). V tem kontekstu so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega dovolila v eni od pogodb (Prodajna pogodba 2007), dogovorjena prepoved odtujitve ne more imeti stvarnopravnih (absolutnih učinkov) in predstavlja le obligacijski dogovor, veljaven med strankama pogodbe, sklenjen pravni posel pa je skladno z drugim odstavkom 254. člena ZIZ izpolnjeval pogoje za vknjižbo lastninske pravice. Kot je že bilo navedeno, za nastanek obligacijske pravice prepovedi razpolaganja razpolagalni pravni posel ni potreben, za njen nastanek zadostuje že sklenitev (zavezovalnega) pravnega posla, za njeno učinkovanje do tretjih, pa mora biti izpolnjen pogoj sorodstva iz četrtega odstavka 38. člena SPZ (ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen), vpis v zemljiško knjigo pa ima zgolj publicitetni učinek. Izpodbijano sodbo je tako tudi v tem delu mogoče preizkusiti, manjkajoči razlogi, ki jih je dodalo sodišče druge stopnje, so materialno pravne narave, tako da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ima torej vpis prepovedi v zemljiško knjigo zgolj publicitetni in ne oblikovalni učinek, tudi ne drži trditev pritožbe, da se institut prepovedi razpolaganja lahko presoja po določbah 38. člena SPZ šele, ko je takšna prepoved (gre za primere iz četrtega odstavka citiranega člena SPZ, med drugim tudi za primere, ko je prepoved razpolaganja določena med starši in otroci) vpisana v zemljiško knjigo. Da prepoved razpolaganja, dogovorjena med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, v razmerju do tretjih učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo, izhaja iz odločbe VSRS II Ips 456/2008 z dne 22. 9. 2011. V njej je VSRS pojasnilo, da sankcija kršitve pravice prepovedi razpolaganja ne more biti odvisna od vpisa te pravice v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo kot pravno dejstvo lahko pomeni samo to, da se tretja oseba zaradi učinkovanja publicitetnega načela ne more sklicevati na neobstoj te pravice, medtem ko prepoved razpolaganja proti tretjim nedobrovernim osebam učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo. Če torej tretja oseba ve za prepoved razpolaganja, je sankcija za kršitev te prepovedi enaka, kot v primeru, če je pravica vpisana v zemljiško knjigo. Sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja, dogovorjena med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, je torej odvisna samo od tega, ali je tretja oseba oseba za obstoj prepovedi razpolaganja vedela ali ne. O tem, da je tožnica za to prepoved vedela oziroma bi zanjo ob ustrezni skrbnosti morala vedeti, pa se je sodišče druge stopnje že izreklo v točki 11 obrazložitve.