TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-295/2009/60 (1312-14) z dne 3. 1. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče zatrjevane posledice posilstva in dokazno oceno tožene stranke glede tega presoja samo z vidika pogojev za subsidiarno zaščito, ne pa tudi z vidika pogojev za status begunca. To pomeni, da so v tem postopku relevantne samo tiste zatrjevane posledice dejstev, da je bil tožnik kot pripadnik Hazarov žrtev posilstva, za katere je mogoče reči, da bi tožniku ob vrnitvi onemogočile organizacijo življenja v smislu zagotovitve osnovne varnosti ter minimalnih pogojev za preživetje.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja in je zaradi tega nepravilno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu povzema razne podatke iz številnih relevantnih informacij o stanju v izvorni državi, vendar pa je dokazno oceno oprla na dejstvo, da se v štirih mesecih zgodi 12 varnostnih incidentov oziroma da številka 3000 civilnih žrtev na leto v državi, ki ima od 23 do 30 milijonov ljudi, kaže na to, da je ogroženost prebivalstva precej nizka. Ta matematični izračun ni v mednarodni praksi uveljavljeni dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, kajti ob uporabi tega kriterija bi se lahko število mrtvih in ranjenih civilistov še vedno zelo povečevalo skozi določeno časovno obdobje, pa primerjava med številom žrtev in celotnega števila prebivalstva ne bi vodila do ugotovitve o zadostni stopnji splošnega nasilja, pri čemer niti ni jasno, katero matematično razmerje tožena stranka šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja za uporabo subsidiarne zaščite.