TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Pravica do izvajanja dokazov v svojo korist (3. alinea 29. člena v zvezi z 22. členom URS) obsojencu ni bila kršena, ker je sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se vpogleda kosilnica in ob tem ugotovi, ali je s kosilnico sploh mogoče povzročiti opekline. Izvedba tega dokaza namreč očitno ne bi mogla biti uspešna glede na to, da je bilo dejstvo, da je oškodovanec opekline dobil od izpušne cevi kosilnice (in ne od izpušne cevi traktorja), na podlagi več izvedenih dokazov (izpovedb oškodovanca L.M., prič M. in Z.M. ter izvedenskega mnenja dr. F.D.) že dokazano.

Ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP. Kljub temu zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni mogla uspeti, ker zagovornik ne obrazloži, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). To mora vložnik zahteve storiti, ko uveljavlja kršitve kazenskega postopka, ki ne predstavljajo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP).