TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 06. 08. 1993.

V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala.

Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ (sodišče) ter ga rešiti v ugotovitvenem postopku po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Ker pa tožena stranka ni upoštevala vsega v prejšnjem postopku zbranega dokaznega gradiva, njena dokazna ocena izpovedi prič ni prepričljiva, zato tudi ni prepričljiv njen sklep o dejanskem stanju, da tožnica ozeblin ni dobila v taborišču. Ocena krive izpovedi priče v postopku po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP mora biti prepričljiva, dokaz pa zanesljiv in trden, v nasprotnem primeru bi lahko izvedla kvečjemu postopek po določbah 1. odstavka 257. člena ZUP.