TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 324/2016 z dne 9. 3. 2016 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.   2. Pritožnik in nasprotna udeleženka sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Zahteva 22. člena Ustave, ki med drugim varuje pravico do izjave, katere predpogoj je pravica do informacije, je uporaba metode vročanja, ki zagotovi realno pričakovanje, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in bo mogel uresničiti svojo pravico do izjave v postopku. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je Višje sodišče z razlago dalo zakonskemu besedilu, ki ureja možnost elektronskega vročanja, z vidika realne možnosti pritožnika, da se pravočasno seznani z izdanim sklepom o izvršbi in da nanj pravočasno odgovori, tako trd in omejujoč pomen, da je s tem kršilo pritožnikovo človekovo pravico do enakega varstva pravic. Višje sodišče je štelo, da lahko domnevano soglasje stranke za elektronsko vročanje v enem postopku temelji na strankini uporabi elektronske poti v nekem nepovezanem predhodnem postopku. S tem stališčem je razširjajoče in v škodo pritožnika razlagalo zakonsko določbo o vročanju sodnih pisanj v e-predal. Pri tem ni upoštevalo, da je možnost elektronskega vročanja sodnih odločb v izvršbah razmeroma nova in da bo razumna predvidljivost elektronskega vročanja otežena ves čas vzporednega izvajanja vročanja pisanj v fizični obliki in elektronskega vročanja. Od strank sodnih postopkov, ki niso profesionalci, se sme v zvezi z vročanjem pričakovati le povprečna skrbnost. Dolžnik ne krši povprečne skrbnosti, če se z dostavljenim pisanjem ni seznanil, ker v okoliščinah primera vročanja po elektronski poti ni mogel razumno pričakovati.