TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 23/2001 z dne 30. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 395/2000 z dne 30. 8. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. K 60/98 z dne 15. 2. 2000 se ne sprejme.

Pritožnici niso bila kršena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave s tem, da sodišče prve stopnje v t. i. skrajšanem postopku ni odgovorilo na zagovornikov predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo, v katerem je le zatrjeval obveznosti v drugi zadevi, zatrjevanj pa ni dokumentiral. Pritožnica je bila v skladu z drugim odstavkom 439. člena ZKP že v vabilu na glavno obravnavo poučena, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa v primeru, ko obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel ali če bi si šele na njej vzela zagovornika. Sodišče prve stopnje po tako danem pouku z opustitvijo istega pouka na naroku za glavno obravnavo, na katerega zagovornik, ki je bil pravilno vabljen, ni prišel, ni kršilo pravice iz druge alineje 29. člena Ustave. Neutemeljen je pritožničin očitek, da je sodba glede odločbe o krivdi neobrazložena. Z obrazložitvijo ugotovljenih dejstev o vstopu obdolženke v hudournik z vilami, uperjenimi v oškodovanca, njenem kričanju, da bo oškodovanca ubila, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot način, da ga prestraši, je sodišče lahko ugotavljalo le naklepno in ne malomarnostno ali naključno dejanje. Tudi označitev zavestnega in hotenega ravnanja v kontekstu tako obrazloženih dejstev in okoliščin storjenega kaznivega dejanja z izrazom, da si je obdolženka "privoščila" ravnanje, je opredelitev do njenega ravnanja kot naklepnega, čeprav tega izraza sodišče prve stopnje v sodbi ni uporabilo.