TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.

Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk (a) do (c) člena 17(1). Prav tako je pojasnilo, da se razen nekaterih pogodb o prevozu, ki so s členom 17(3) izrecno izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb, 1(c) odstavek 17. člena Uredbe nanaša na vse pogodbe, ne glede na njihov predmet, če jih je sklenil potrošnik s trgovcem in če spadajo v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti tega trgovca.

Med tožnico in tretjo toženko sklenjene pogodbe o upravljanju z depoziti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih Uredba določa za uporabo pravil o pristojnosti za potrošniške pogodbe. Pritožnika tako izrecno priznavata, da je tožnica pogodbe sklenila izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, v postopku pa tudi ni bilo sporno, da je tretja toženka svojo gospodarsko dejavnost opravljala oziroma usmerjala v Republiko Slovenijo, kjer so bile pogodbe sklenjene (člen 17(1)(c) Uredbe).