TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Toženka je pravilno ugotovila, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo dejansko nahajal na Hrvaškem, in ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija ali Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BiH, je tožniku utemeljeno omejila gibanje. Obrazložila je tudi, da je le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zanesljivo zagotoviti, da bo tožnik zares ostal na območju Slovenije, zato po presoji sodišča ne gre za nesorazmeren in nepotreben ukrep.

Tožbeno stališče, da bi se moralo v času omejitve gibanja že vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ni pravilno, prvi odstavek 59. člena ZMZ namreč tega ne zahteva.