TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 in I Ips 50/2002 z dne 7. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 302/2000 z dne 30. 8. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 209/99 z dne 16. 2. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnik z zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, kršitve pravice ni utemeljil. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo večim dokaznim predlogom obrambe ter zavrnilo nekaj dokaznih predlogov, kar je sodišče posebej utemeljilo. Posebej obširno je sodišče pojasnilo, zakaj ne dvomi v zaključke izvedenca grafološke stroke in njegovo ekspertizo v celoti sprejema ter zakaj je posledično zavrnilo predlog za postavitev drugega izvedenca. Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic iz tretje alineje 29. člena Ustave oziroma 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da vsebuje prvostopenjska sodba obrazložitev o vseh relevantnih dejstvih. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe. Ocenilo je pravilnost in prepričljivost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, tudi glede ekspertize izvedenca grafologa. Glede na navedeno kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave očitno ni podana. Pritožnik zatrjuje tudi, da naj bi mu bila v postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki naj bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik ni izčrpal, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.