TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011 se zavrne.

Iz 125. člena Ustave in iz smiselne uporabe 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču izhaja, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh postopkih, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, morajo torej sodišča upoštevati ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, in sicer tako, da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti. Neupoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča - še zlasti, če je bila protiustavnost ugotovljena zaradi nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine - lahko Ustavno sodišče sankcionira v postopku z ustavno pritožbo. Ker je treba v pravni državi zagotoviti učinkovitost pravnih sredstev, vključno z ustavno pritožbo, je jasno, da ugotovitvena odločba učinkuje v postopku z ustavno pritožbo, posledično pa jo je treba ustrezno upoštevati tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča torej ne gre za problem, ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom), temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo. Ta presoja pa je po 125. členu Ustave tudi v pristojnosti rednih sodišč. Sodišča morajo pri presoji zakonitosti upoštevati tudi Ustavo, tj. zakone razlagati ustavnoskladno in se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo. Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (razveljavitvenih in ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev (rednih, izrednih in ustavne pritožbe) glede ustavnopravnih vprašanj. Ustavno sodišče lahko določi tudi način izvršitve svoje odločbe. Zakon o Ustavnem sodišču ne določa, kakšne pravne učinke ima način izvršitve, s katerim se določeno vprašanje začasno pravno ureja, v konkretnih (sodnih) postopkih. Način izvršitve nesporno učinkuje na pravna razmerja, ki bodo šele nastala po začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. Ali in kako način izvršitve učinkuje v tekočih sodnih postopkih (nepravnomočnih oziroma pravnomočno zaključenih), pa je odvisno od dejanskih in pravnih okoliščin konkretnega postopka. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ima ureditev, določena v načinu izvršitve, enako pravno moč kot zakon. To pa pomeni, da sta razlaga in uporaba te ureditve podvrženi ustaljenim metodam pravne razlage, ki sicer veljajo pri razlagi in uporabi zakonov, pa tudi določenim temeljnim ustavnim načelom, ki predstavljajo ustavnopravne omejitve pri razlagi zakonov (npr. prepoved povratnih učinkov iz 155. člena Ustave). Neupoštevanje določenega načina izvršitve lahko tako primarno pomeni kršitev "zakonskega" prava oziroma lahko spregled načina izvršitve seže tudi na raven kršitve Ustave. Vrhovno sodišče je presojalo učinkovitost sodnega varstva pritožnika zoper pisno opozorilo ob upoštevanju razlogov iz odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 46/07, in OdlUS XVI, 28), zato kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva ni podana. Ravnanju Vrhovnega sodišča zaradi neupoštevanja načina izvršitve odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06 ni mogoče očitati arbitrarnosti, ki bi pomenila kršitev 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je za svojo odločitev podalo razumne (ustavno) pravne razloge in s temi stališči tudi ni kršilo pravice pritožnika do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.