TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v I. točki v zvezi s prvo alinejo III. točke izreka tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zviša na 17.140,00 EUR (namesto 13.140,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 do plačila ter

- delno razveljavi v nespremenjenem delu 1. alineje ter v 3. in 5. alineji III. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o ostalih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Po določbi 1. odstavka 2. člena splošnih pogojev zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, z ravnanjem, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, z vednostjo o pokvarjenosti ali o pomanjkljivosti blaga, izdelkov ali storitev in zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost). Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od prve (tožnikov delodajalec) in druge toženke (zavarovalnica, kjer je imela prva toženka za primere nesreče pri delu zavarovano svojo odgovornost). Obrazložitev sodišča o izključitvi odgovornosti drugo tožene stranke temelji zgolj na sprejetem zaključku o subjektivni odgovornosti prvo tožene stranke. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženih strank. V konkretnem primeru se toženi stranki ne štejeta za enotno pravdno stranko, zato se učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke ne raztezajo na drugo toženo stranko. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni solidarna dolžnica, najmanj preuranjen. Drugo tožena stranka ni zatrjevala, da bi prvo tožena stranka kot pravna oseba ravnala naklepno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile s strani delavcev prvo tožene stranke storjene kršitve, ki se nanašajo na varstvo pri delu, pa ne izključujejo solidarne odgovornosti drugo tožene stranke.