TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka s pridrži za končno odločbo.

Utemeljitev prvostopnega sodišča, da je konverzija zadostna zaščita pred “bodočim” tveganjem, je ustrezna in se pravzaprav sklada s pritožbenim naziranjem, da ta obenem ne nudi zaščite pred tveganjem, ki se je že udejanjilo (pretekla sprememba tečaja). Drži, da posledično kreditojemalcu ne nudi popolne zaščite, a mu hkrati omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Nenazadnje tožnika v pritožbi sama izpostavljata, da je glede na prakso SEU pomemben vidik, kako težko je potrošniku preprečiti nadaljnjo (bodočo) uporabo pogodbenega pogoja.

Določen razkorak v infomiranosti je torej obstajal, glede na konkretne okoliščine primera pa ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka (ab initio) nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri napolnjevanju pravnih standardov (znatnega neravnotežja) je treba upoštevati tudi sankcijo, ki je posledica subsumcije (ujemanja) dejanskega in pravne norme. Ničnost je skrajna pravna kategorija in je kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oz. t. i. kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega” oz. “nepravičnega” neravnotežja v stopnji informiranosti.

Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditna pogodba pa posledično ni nična.