TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/2000, 73/04, 23/05 - ur. p. b., 72/05, 100/05 - ur. p. b., 127/06, 27/07 - ur. p. b. in 67/07) ni v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 321. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ur. p. b., 2/04, 36/04 - ur. p. b., 52/07 in 73/07 - ur. p. b.) se zavrne. Pritožniku je bila s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006 kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba zoper sodbo iz prejšnje točke se v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VII Ips 1/2006 z dne 14. 11. 2006 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča št. VI Ips 4/2006 z dne 17. 5. 2006 se zavrže.

Določba Zakona o sodiščih o imenovanju predsednikov sodišč ni v neskladju z načeli pravne države, ker jo je po splošnih razlagalnih pravilih mogoče razlagati le tako, da pristojnost Ministra imenovati predsednika sodišča obsega tudi pravico izbire oziroma pomeni hkrati tudi pravico Ministra, da ne imenuje predlaganega kandidata. Načelo delitve oblasti ne dopušča avtonomnosti posameznih vej oblasti, temveč med njimi vzpostavlja medsebojno odvisnost. Institut zavor in ravnovesij je bistveni sestavni del načela delitve oblasti tako funkcionalnega kot z organizacijskega vidika. Ker so sodniki nosilci oblasti, za katere ni vzpostavljena neposredna odgovornost volivcem, je v skladu z zahtevo po medsebojni odvisnosti nosilcev različnih funkcij državne oblasti, da zakonodajna in izvršilna oblast sodelujeta pri imenovanju sodnikov in predsednikov sodišč. Sodni svet ni le organ, namenjen uresničevanju neodvisnosti sodne veje oblasti, temveč je glede na predlagalno funkcijo tudi organ, ki usmerja kadrovsko politiko pri zasedanju tako sodniških mest kot mest predsednikov sodišč. Zato Sodni svet v primeru, kadar se na razpis prijavi zgolj en sam kandidat, ki izpolnjuje pogoje, tega ni dolžan predlagati Ministru v imenovanje, če oceni, da kandidat kljub izpolnjevanju formalnih pogojev ni ustrezen za opravljanje funkcije predsednika sodišča. Tako je Sodnemu svetu kot predlagatelju kandidata(ov) za predsednika sodišča pridržana vsebinska izbira med kandidati. Minister namreč lahko imenuje za predsednika le kandidata, ki ga predlaga Sodni svet. S tem je vzpostavljeno ustavno skladno ravnovesje, ki preprečuje prekomeren vpliv izvršilne veje oblasti na imenovanje predsednikov sodišč. Izpodbijana ureditev skladno z načelom delitve oblasti omogoča imenovanje predsednika sodišča le v primeru, če se oba organa strinjata z ustreznostjo kandidata. Zato določba Zakona o sodiščih, po kateri predsednike sodišč na predlog Sodnega sveta imenuje Minister, ni v neskladju z načelom delitve oblasti. Predsednik sodišča ob ureditvi, ki velja v času te presoje, nima takšnih pristojnosti, da bi z njihovim izvrševanjem lahko posegel v neodvisni položaj sodnikov. Pri presoji morebitnega neskladja izpodbijane ureditve z vidika neodvisnega položaja sodnikov pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da predsednik sodišča ne more biti nihče drug kot sodnik sodišča istega ali višjega položaja in da torej Minister izbira le med že imenovanimi sodniki, ki imajo z Ustavo zagotovljen trajen sodniški mandat in morajo biti pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani le na Ustavo in zakon. Zato izpodbijana ureditev, po kateri predsednika sodišča imenuje izvršilna veja oblasti, ni v neskladju z načelom neodvisnosti sodnikov. Posameznik v primeru kandidiranja za položaj predsednika nima zakonsko ali celo ustavno varovane pravice do zasedbe takšnega položaja. Ima le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo tega položaja. Zato ureditev, po kateri Minister lahko ne imenuje za predsednika sodišča kandidata, ki ga predlaga Sodni svet, sama po sebi ne more biti v neskladju s pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za položaj predsednika sodišča v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Izpodbijana določba, po kateri lahko v bolj zapletenih primerih sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, in je ne razglasi, je del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do javnega izrekanja sodb, zato je ustavnosodna presoja zadržana. Tej določbi ni mogoče očitati nerazumnosti. Pravica do javnega izrekanja sodb zagotavlja javnost izreka sodbe, ne pa nujno tudi ustne razglasitve sodbe. V obravnavanem primeru so bile okoliščine konkretnega primera takšne, da pri razumnem človeku vzbujajo resen dvom v nepristranskost vrhovnega sodnika, oziroma takšne, da dopuščajo dvom v nepristranskost sodišča, ne le v očeh pritožnika, temveč tudi objektivno, kar pomeni, da sodišče v konkretnem primeru ni zadostilo zahtevam, ki zanj izvirajo iz pravice do nepristranskega sojenja. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki je vložena neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja sodišča. Če morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne bi mogla izboljšati pritožnikovega pravnega položaja, jo Ustavno sodišče zavrže.