TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi druge tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v III. točki izreka sodbe glede odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženi stranki za čas od 19. 7. 2019 dalje za nedoločen in polni delovni čas za opravljanje luško transportnega delavca;

- v IV. točki izreka sodbe glede odločitve, ki se nanaša na obveznost druge tožene stranke, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela, ga za ta čas prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ;

- v V. točki izreka sodbe (v celoti);

- v 6. in 7. alineji prvega odstavka VI. točke izreka sodbe (regres za leto 2019 in 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za posamezno tekoče leto do plačila);

- v drugem odstavku VI. točke izreka sodbe

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 1. 4. 2011 do vključno 14. 8. 2015 ter zahtevek iz naslova mesečne plače in regresa za letni dopust ter drugimi denarnimi zahtevki za čas od 1. 4. 2011 do vključno 14. 8. 2014, se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. V preostalem se pritožba druge tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede poziva nazaj na delo v delu IV. točke izreka, v 1. - 5. alineji prvega odstavka VI. točke izreka) potrdita sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa (2. točka izreka sklepa glede odločitve, da druga toženka sama krije svoje stroške postopka).

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca prve toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec.

Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec prve toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.