TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje glede dejanja opisanega pod točko A1- 4 v izreku sodbe sodišča prve stopnje kršena določba prvega odstavka 234. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika.

II. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila.

Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. Ta škoda pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pravilnost višine zatrjevane škode pa je stvar dokazanosti zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode oz. konkretno zatrjevane škode in ne konkretizacije zakonskega znaka.

Premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile njihove terjatve v stečajnem postopku priznane. Kdo konkretno in v kolikšnem delu je v stečajnem postopku poplačan je odvisno od vrednosti stečajne mase. Navedena ugotovitev pa je mogoča šele ob zaključku stečajnega postopka, ko je unovčeno vse premoženje iz stečajne mase in je odločeno o vseh priglašenih spornih terjatvah. Navedba posameznih oškodovanih upnikov in njihovih terjatev oziroma škode, ki naj bi jim nastala zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja glede na potek stečajnega postopka v konkretnem primeru tako v točnem znesku niti ni bila mogoča.

Navedba posameznih oškodovancev in njihovih terjatev ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti za konkretizacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni bistvena. Dejanje v takšnih primerih prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki.

S tem ko sodišče presodi, da obdolžencema očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, ugotovi, da kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih ni podano.