TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi toženih strank se ugodi in sicer v tistem delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki izreka sodbe, ter se v tem delu sodba razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

 

Sodišče prve stopnje je ugotovilo neobstoj pobotnega ugovora zgolj iz razloga, ker ustrezen dokaz z izvedencem za ugotavljanje višine zahtevka naj ne bi bil predlagan pravočasno (uporaba eventuelne maksime iz 286. člena ZPP). Dokaz z izvedencem zaradi ugotavljanja višine primerne uporabnine za uporabo spornih poslovnih prostorov v konkretnem primeru pa po stališču pritožbenega sodišča ne zapade prekluziji iz 286. člena ZPP. Tožene stranke so se namreč sklicevale na najemno pogodbo oziroma v njej določeno najemnino, kot podlago za svoj zahtevek že v odgovoru na tožbo in predlagale dokaz z vpogledom v najemno pogodbo. Res je za ugotavljanje uporabnine, kot instituta, ki pride v poštev, ko gre za uporabo prostorov brez pravne podlage oziroma - kot v spornem primeru, ko je bila najemna pogodba razglašena za neveljavno - na podlagi kasneje odpadle podlage, ki učinkuje za nazaj v skladu z ustaljeno sodno prakso potreben dokaz z izvedencem gradbene oz. finančne stroke. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP, ki terja od sodnika tudi skrb za ustrezno ponudbo in dopolnitev dokazil) opozoriti tožene stranke, da namesto neustreznega dokaza predlagajo drug ustrezen dokaz - to je postavitev izvedenca, ki bi izračunal višino primerne uporabnine (ki pa je načeloma - če je na primer strokovna ocena izvedenca oziroma pridobljeni podatki o povprečnih oz. primernih najemninah tako pokažejo - lahko tudi takšna, kakršna je dogovorjena najemnina). Ob tem tudi ni nepomembno, da tožnik sami višini tožbenega zahtevka niti ni substancirano nasprotoval, kar je pri toženih strankah upravičeno utrjevalo prepričanje, da dokaza z izvedencem (ki sicer predstavlja tudi sorazmerno veliko stroškovno breme) niti ni potrebno predlagati. Procesno preostro je bilo tako v izpodbijani sodbi obravnavanje dokaznega predloga, ki je bil sicer res podan že po prvem naroku za glavno obravnavo in kot takšen načelno podvržen prekluziji iz 286. člena ZPP, vendar pa ob naštetih okoliščinah iz opravičljivih razlogov podan že po časovnem trenutku določenem v cit. zakonski določbi. Zato je v spornem primeru potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.