TFL Vsebine / TFLGlasnik
Od včerajšnje ustavne demokracije do jutrišnjega biopolitičnega despotizma: sinteza konceptov
- »Ja, prazniki, normalno! Čas družbene shizofrenije. Čas, ko je mazohizem zapovedan v družbi. Čas, ko z živčnostjo travmatiziram otroke, ki naj bi najbolj uživali v tem času. WTF se že petič vozim krog po parkirišču pred Hofrom in je še vedno vse zasedeno. Prelomil sem civilizacijska načela in parkiral na robnik. In če bi mi kdo zatežil? Čas, ko mi v možganih deluje samo amigdala. Fight or flight [angl. »boj ali beg« - op. a.], ne odgovarjam za svoja dejanja, Božiček. Bil sem neprišteven. Zdaj, ko sem se nekoliko umiril, že razmišljam bolj racionalno. V smislu, da razumem tistega, ki zre v božični sejem in bi najraje ... Morda ne čisto racionalno …, v prispodobi pa zagotovo.«
Trajna past se skriva v tem. No, sploh se ne skriva, ker tega niti ni mogoče skriti. Samo je, past. »Blaginja ljudstva je bila vedno alibi tiranov [...], ponuja dodatno prednost, da služabnikom tiranije daje čisto vest,« je zapisal Camus.[2] Zato sploh ne gre več ali nemara sploh nikoli ni šlo za past. Gre za tisto, kar je. Sprijaznjena in svobodna ujetost v tisto, kar je. Kognitivna dehidracija. Zato je prav vseeno, če se sem ter tja zasliši pomislek, da javna oblast mora staviti na svojo avtoriteto, vsebinsko legitimnost, ne na svojo moč: na to, kar si »upa« ali »privošči«, ker misli, da »sme«. In dejansko sme. Ljudje ji to dopuščajo. Bolj ji dopuščajo, bolj negodujejo, a le navidezno iz folklore. Bolj negodujejo, za folkloro in situacijsko pomirjanje afektov, bolj to dopuščajo. Zares, ne navidezno. Svobodno, ne v pasti. Pod plaščem oblasti, ki je samo to – gola oblast. Nič političnega (npr. po C. Schmittu). Antipolitična gola oblast (npr. po H. Arendt). Zato drugi prijatelj nima nič manj prav, kot je imel pred leti:
- »Skupina Dubioza kolektiv v videu komada Himna generacije pravilno detektira problem. Besna množica se zapodi proti policijskemu kordonu. Ščiti, čelade, pendreki … Ampak ljudje tečejo mimo kordona, mimo začudenih policistk in policistov – v nakupovalni center …«
Dejansko ves čas tečejo PO nakupovalnem centru. Drenjajo se med policami, ki ponujajo ene in iste ideološke konstrukte, potvorjene razlage zgodovine in realnosti, razloge za sproščanje navijaških strasti in razžagane kose lesa in površje, pod katerim lebdijo pojmi, kot so »uspeh, ponos, projekt, sreča, ugled, vpliv …«, kot prazne silhuete do konca zbanalizirane in popreproščene oblike golega bivanja, gole biologije.
Praznik? Praznik mora, mora biti. Vsaj zato. Vsaj zavoljo enega razloga. Razlogčiča. Da spet izvemo – kdo smo! Da nas opomnijo in nam povedo, da ni vse tisto, česar se nekateri ljudje zavedajo vsak dan, tudi resnično, otipljivo in samo njihovo, samo naše. Pravzaprav ni niti njihovo niti naše, ker v splošnem kaosu ne moreš prepoznati resničnih vrednot. Oksimoron: ni mogoče prepoznati tistega, česar ni. Tudi smisla ne.
A človeka je vendarle treba opozoriti, opozarjati, ves čas, mu risati in zarisati pot, na poti začrtati postajališča za prešerni vrisk, navdušene objeme, aplavze, krohote, nazdravljanja in – predvsem obdarovanja. Bleščeča. Ljudska nečedna sebičnost, ta naj tiči v socialnem uboštvu, povprečju ali bogatiji, tako zelo »prerada« pozablja, da je bivanje vrtiljak neskončno lepih, vznemirljivih možnosti, predvsem trenutkov, ko smo lahko mnogo več, kot v resnici smo. Navidezno, če ne drugače. V samoprevari, če ne drugače.
Nenadzorovana in pogosto tudi komaj obvladljiva občutja so ja naša pravica. Pravzaprav so dolžnost. Zato potrebujemo praznike, kot Sahara potrebuje dež. Kot riba potrebuje kolo. Kot požigalec potrebuje torbo. Praznik je trenutek, ko si NIČ in VSE znata prijazno stisniti roko.
Običajna brezbrižnost, lakomnost, tudi zavist in sovraštvo si nadenejo svetniški sij. Namesto anonimnih zmerljivk in ovadb si ljudje pošiljajo dobra voščila. Grdobije vsakdanjega življenja obarvajo s cirkuškim sijajem luči. Ta dan bi morali plesati tudi slepi in hromi, brezposelni in bolehni, od države in partnerjev prevarani.
Svojo radost, banalno zaigrano, ali občasno celo pristno, je treba dati drugim na ogled. Za to so še najbolj primerni nakupovalni centri, kjer te ni treba biti sram, če si ob vsem brez vsega. Saj ja človekova duša sije tudi skozi shirano ali bolno ali iznakaženo telo.
Da, praznik mora, mora biti, da spet izvemo – kdo smo. Da smo, na primer, pacifistični čudaki, ki jih motijo s petardami oboroženi miroljubni veseljaki. Da smo domoljubi, ki vržejo v tv ekran šop položnic, ko jim skuša koruptivni politik osladno voščiti vse dobro za očitno še slabše novo leto.
Lahko smo nekdo, ki izbira trenutke za svoje drobne, drugim očem nevidne praznike, kjerkoli in kadarkoli, sam. Da bi le tako vedel – kdo je. Četudi ve, da o tem nima niti najmanjšega pojma. Pomembno, odločilno je, da to vedo drugi. Zase, za vse. Naj se blešči, naj odmeva in naj se vidi. Predvsem se mora videti. To je pomembno.
Zato ne more biti pomembno, če je prostor in čas odet v somrak politike in nadaljujoči se vzpon antipolitike.[3] Ni pomembno, ker ljudem to ni pomembno. Pomembno je samo tisto, kar ljudje naredijo, odobrijo in štejejo, imajo za pomembno. V tem času smo še naprej priča nevarnemu prehodu iz »razpravljajoče ustavne države« v sfero antipolitike. Kot opozarjata ustavnopravna teorija in politična filozofija, politika ne bi smela biti golo preštevanje, preglasovanje ali administrativno upravljanje … nečesa, krize, običajnosti … Morala bi biti (mora biti, razlikovanje Sein in Sollen) prostor etične zrelosti in demokratične omikanosti. Antipolitika nastopi tam, kjer oblast namesto na vsebinsko avtoriteto stavi na surovo moč. Hannah Arendt bi to prepoznala kot uničenje javnega prostora svobode: ko se politična vprašanja o človekovi usodi nadomestijo s tehnično-birokratskim diktatom, državljan preneha biti subjekt in postane objekt upravljanja.
Zato nastopi Agambenova diagnoza: izjema kot pravilo.[4] V našem času in prostoru je izjema postala pravilo. Carl Schmitt[5] je suverenost definiral kot sposobnost in pristojnost odločanja o izrednem stanju – trenutku, ko se pravo suspendira, da bi se ohranila država in ustavni red, ustavna morala, ustavna zavest. A Agamben svari, da v liberalni demokraciji izjemno stanje (stanje izjeme) ni več začasno, temveč postaja trajna tehnika vladanja.
Ko se ustavne varovalke (kot je 92. člen Ustave RS o izrednem stanju) obidejo z uporabo »vmesnih« pravnih stanj (npr. 37.a člen Zakona o obrambi (ZObr)[6]), se meja med vojno in mirom, med pravom in politiko zabriše. V tem prostoru »vmesnosti« se rodi, po Agambenu, homo sacer – bitje, ki mu je odvzeta pravna zaščita in čigar golo biološko življenje postane neposredni objekt oblasti.
To je pot v molekularni in digitalni totalitarizem. Današnji čas to teorijo stopnjuje do skrajnih meja, ki jih Agamben morda sploh ni slutil. Gre za združitev dveh totalitarnih infrastruktur. Prva je biopolitični nadzor. Preko bioloških posegov (kot je uporaba medicinskih tehnologij, pod krinko zdravstvene nujnosti) država ne nadzoruje več le gibanja telesa, temveč posega v njegovo notranjo biološko integriteto. To je skrajni »policizem« – nadzor, ki nima več stvarne zdravstvene podlage, temveč služi discipliniranju.
Druga je digitalni despotizem. Projekt »Chat Control«[7] predstavlja klasiko iz nabora »alibi tiranov«. Pod plemenitim ciljem zaščite otrok se gradi infrastruktura za popolni nadzor komunikacij, ki v kombinaciji z digitalno identiteto in finančnim nadzorom (CBDC) ustvarja sistem »holističnega nadzora«. Premišljen uvod v digitalni nadzor vseh ljudi in ves čas (s končno uvedbo Digital ID).
Združitev obeh pomeni konec anonimnosti in zasebnosti. Brez anonimnosti in zasebnosti ne more biti nikakršne svobode, nikakršnega »svobodnega ravnanja«; ki je navsezadnje ustavna kategorija, ustavna pravica.[8] Posameznik postane biološko sledljiv in digitalno ujet v sistem socialnega točkovanja, kjer ga lahko oblast v trenutku izključi iz družbenega življenja.
Ustavne meje dovoljenih posegov v splošno svobodo ravnanja se odstranijo. »Zaščita pred strahom«, ki je tudi temeljna človekova pravica, se umakne.[9] Ustavno pravo ob tem ne postavlja več nepremostljivega zidu takim posegom niti skozi koncept človekovega dostojanstva, ki je tudi temeljna človekova pravica. Država ne sme biti vir grožnje, a to postane. Njena primarna naloga je zagotavljanje/varovanje pravice do zaščite pred strahom, a tega ne počne. Vsako delovanje represivnih organov (policije ali vojske), ki namesto pomoči ljudem ustvarja stres, tesnobo in občutek ujetosti, je po ustavni definiciji »drža policijske države« in kot tako nelegitimno, v naslednjem koraku pa neustavno delovanje. Ko enkrat vdre tudi v polje anonimnosti, zasebnosti in intimnosti, to ne pomeni samo konca ustavne demokracije in ustavne morale, pač pa tudi konec »političnega« (po C. Schmittu, ki je v svoji teoriji pojasnjeval koncepte politično, politična odločitev, politični subjekt, suveren, dihotomija prijatelj-sovražnik, homogenost države kot predpogoj sožitja, reda in miru …).[10] Konec političnega je konec politike in dokončna uveljavitev antipolitike. Premierjeva postavitev v sedeči položaj na stopnicah, med nagovorom občinstvu tekom državne proslave (razkazovanja ničevega blišča) je dobra metafora: ni del ljudstva, ne sodi med običajne (pogovorno se jih označuje kot »navadne«) državljane, a zadošča, da se sme truditi za tak vtis in da mu državljani tega ne preprečijo. V antipolitiki zadošča, da je vse tako, kot je, ker se vprašanj o legitimnosti ne postavlja več. Zato, ker ni več političnega in politike.
Vse postane folklora. Teoretik bi tu našel stvarni razlog za utemeljevanje pravice do upora (ne do »odpora«, tega razumem kot kognitivno in moralno kategorijo). T. i ius resistendi: točka, ko upor postane dolžnost. Ko javna oblast prestopi mejo med varovanjem ljudi in njihovim podjarmljenjem absolutnemu despotizmu, se aktivira pravica do upora, naravnopravna pravica. Kot so poudarjali teoretiki od Aristotela do Pitamica, ljudstvo ni dolžno trpeti oblasti, ki neprestano zlorablja svoja pooblastila za isti cilj – uničenje svobode. Kaj šele uničenje naroda kot politične enote, na primer s politiko in prakso migracij, zapovedano od zunaj in nekritično, neodgovorno izvajano, s politiko in prakso etnično-socialne in rasno-socialne zamenjave prebivalstva. A ker ni več političnega in politike, tudi ni več skrbi za nelegitimnost takih politik in praks, početij. Zato tudi vprašanje »demografske prihodnosti slovenskega naroda« ni več politično vprašanje in ni več faktor legitimnosti oblasti: je samo še tehnični in tehnokratski proces. Zapovedana in izvrševana totalnost antipolitike.
Pravica do upora bi bila v takih razmerah ustavna in zakonita, ker bi varovala jedro ustavnega reda (temeljne človekove pravice – naše temeljne pravice), ki so ga organi oblasti izdali. Bila bi nujna, ker v sistemu popolnega digitalnega in biološkega nadzora ustavne institucije (sodišča, parlament) postanejo le kulisa za delovanje algoritmične tiranije. A to ni. Ker ni več političnega in politike, ne na strani gole oblasti ne na strani naroda in ljudstva,[11] tudi te pravice ni. Ni je, ker ni temeljnih pravic in svoboščin. Ostane samo še njihova inverzna odslikava v praksi, ki učinkuje kot njihova anulacija. Ideološka pripoved o »univerzalnosti« temeljnih pravic in svoboščin je začetek njihove ukinitve. Kot je kazenska politika, ki ni etnično, rasno in kognitivno prilagojena, začetek konca učinkovite, odvračalne kazenske politike. Ni več odraz in rezultat civilizacijskega napredka, je začetek konca točno določenega civilizacijskega prostora.
Upor proti migracijski politiki in praksi, upor proti »univerzalizaciji« pravic, svoboščin in kaznovalnih sistemov, upor proti raznarodovanju, proti »Chat Control« in biopolitičnemu preoblikovanju človeka z medicinskimi orodji in tehnikami ni le politična izbira, temveč ustavna in etična dolžnost. A to preneha biti, ko se konča politika in nastopi antipolitika. V trenutku, ko država postane tiran (quoad exercitio), ljudstvo nastopi kot izreden organ za varstvo svojih človeških pravic in ustavnega reda, ustavne morale, ustavne zavesti. Ko »izjemno stanje« postane pravilo, politiko in politično zamenja gola tehnika vladanja, tehnološko vladanje, tehnokratsko vodenje, totalitarizem nadzora nad človekom ne kot pravnim subjektom, pač pa kot biološkim bitjem, molekulo. Pot, ki jo določa EU, je pot v totalnost totalitarizma, pot v usodno nadgradnjo političnega vladanja nad ljudmi kot političnimi in pravnimi subjekti v tehnokratsko upravljanje z biologijo, življenjem človeka. Edina pot za ohranitev dostojanstva in identitete človeka kot osebe je odločen NE antipolitiki in zahteva po vrnitvi k človeku kot svobodni osebi, ne pa kot biološki kodi v digitalnem arhivu tiranov. A ta pot ni možna, ko se ljudje odpovejo političnemu, politiki in politični subjektiviteti. In ljudje so se temu odpovedali. Ljudska modrost pravi, da ni pomemben cilj, da je pomembna pot. Na tej poti ni več državljana, ostali so organizmi, molekule in kode. Cilj je že dosežen. Bioantipolitični despotizem, antipolitična dnevnopolitična folklora, gola tehnokracija vladanja in upravljanja, totalnost totalitarizma. Tudi v očeh in glavah teoretičnih in filozofskih romantikov, ki niso kognitivno izpraznjeni.
Opombe:
[1] Leonid Pitamic: Država. GV Založba, Ljubljana 2009.
[2] Albert Camus: L’Homme révolté. Gallimard, Pariz 1951.
[3] Tonči Kuzmanić: Ustvarjanje antipolitike: elementi genealogije družboslovja. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1996.
[4] Giorgio Agamben: Homo sacer. Beletrina, Koda, Ljubljana 2004; isti avtor: Izjemno stanje. Homo sacer II, I: ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 2013.
[5] Carl Schmitt: Legalität und Legitimität. Duncker & Humblot, Berlin 2012.
[6] Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 95/15 in 139/20.
[7] Andraž Teršek: EU projekt »Chat Control«: uradni cilj in dejanski namen – poskus analize, v: TFL Glasnik, št. 35/2025.
[8] Po 35. členu Ustave RS. Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-137/93 (Uradni list RS, št 42/94).
[9] Andraž Teršek: Pravica do zaščite pred strahom in pred poniževanjem, v: IUS kolumna, 6. marec 2020.
[10] Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univerzitetna založba Annales, Koper 2014, poglavje o Carlu Schmittu in njegovi teoriji legalnosti in legitimnosti. Tudi Andraž Teršek: Schmittova teorija legalnosti in lefgitimnosti, v: Revus – Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, št. 8/2008.
[11] Tako kot »oblast ljudstva« ne pomeni isto kot »suverenost ljudstva«, tudi koncept »narod« ni isti kot koncept »ljudstvo.« Glej Andraž Teršek: Suverenost, ljudstvo in človekove pravice. Prispevek k razumevanju konceptov, v: Revus- Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, št. 9/2009, str. 45–64.