TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 98.000 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbama izvedenca se delno ugodi in se sklep z dne 18. 9. 2018 v nezapisanem zavrnilnem delu I. in III. točke izreka spremeni tako, da se izvedencu dodatno prizna 118,65 EUR; sklep z dne 12. 12. 2018 pa v nezapisanem zavrnilnem delu I. in IV. točke izreka tako, da se izvedencu dodatno prizna 1.589,5 EUR. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se sklepa sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem nezapisanem delu potrdita.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev, da je pogodba nična, je pravnomočna in ne more biti predmet vnovičnega postopka pred pritožbenim sodiščem.

Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Gre za prvine kondikcijskega zahtevka.

Pogodba je nična in toženec mora tožniku vrniti, kar je prejel na podlagi te pogodbe; ker pa to ni mogoče (nesporno dejstvo), mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Predmet novega sojenja je zgolj višina tega nadomestila.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo opredelilo kot preprečitev povečanja premoženja prodajalcev (med njimi tožnika) oziroma izgubljeni dobiček, ki predstavlja razliko med kupnino, ki so jo prejeli, in kupnino, ki bi jo mogli prejeti, če ne bi bil podan razlog za ničnost pogodbe, in se pri tem oprlo na 91. člen OZ. Škodo, ki je tožniku nastala, tudi po oceni pritožbenega sodišče predstavlja preprečitev povečanja njegovega premoženja, in sicer jo predstavlja razlika med prejeto kupnino in tisto, ki jo je toženec prejel ob prodaji iste nepremičnine (pri čemer je tožniku in ostalima solastnikoma, kot izhaja iz kazenske obsodilne sodbe, nakazal le 294.000 EUR). Toda višje sodišče ne soglaša z materialnopravno presojo, da gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ničnostjo pogodbe (91. člen OZ). Gre za škodo, ki je posledica civilnega delikta, katerega dejansko stanje je identično tistem v kazenskem postopku, za katerega je bil toženec obsojen.

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ); je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Iz kazenske in iz izpodbijane sodbe izhaja, da so tožnik in preostala lastnika tožencu nepremičnino prodali, misleč, da je vredna le 294.000 EUR, toženec pa je imel že od vsega začetka namen pridobiti protipravno premoženjsko korist (razliko do cene 5.882.000 EUR, za katero je že pred podpisom pogodbe s tožnikom vedel, da obstaja, saj je imel pisno ponudbo).

ZPP v prvem odstavku 246. člena določa, da izvedenec poda svoj izvid in mnenje, kar pomeni, da je njegovo delo praviloma sestavljeno iz dveh operacij - iz izvida in iz menja. Opravljene cenitve predstavljajo tisti del izvedenčevega dela, ki predstavljajo izvid oziroma podatke, ki so bili potrebni za izdelavo mnenja. Izvedenec teh stroškov zato ne more uveljavljati ločeno.