TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker naj bi samo ugotavljalo dejstva (370. člen v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP) sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so - da sta pravna prednika tožnika na podlagi prodajne pogodbe sklenjene namesto razlastitve, pravnemu predniku tožene stranke prodala kmetijski zemljišči za ceno 15,12 din/m2, kot del te kupnine za del odprodanih zemljišč v izmeri 700 m2 pa se je tožena stranka zavezala izročiti gradbeno parcelo v enaki izmeri; ker izročitev v pogodbi določene gradbene parcele potem ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer se je glede vprašanja utemeljenosti višine zahtevka oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke, ki je izračunal vrednost gradbenih zemljišč v navedeni izmeri. Zgolj te dejanske ugotovitve pa je pri odločanju o pritožbi tožene stranke upoštevalo drugostopno sodišče, ko je celo ugotovilo, da bi izvedenec kot merilo za določitev odškodnine moral upoštevati celo višjo - tržno vrednost gradbenega zemljišča in ne meril iz določila 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 5/80 - 20/89), ki je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U I 45/89 z dne 29.3.1990 ugotovljeno za protiustavno in je bilo z odločbo istega sodišča U I 45/89 z dne 8. 11. 1990 nato ugotovljeno, da je to določilo z dnem 6.10.1990 prenehalo veljati. Z izpodbijano sodbo je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. S cit. pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, je bila kot kupnina za 700 m2 prodanega (razlaščenega zemljišča) določena izročitev gradbenega zemljišča v enaki izmeri (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Ker tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti z izročitvijo tega zemljišča (ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožena stranka zemljišče že oddala drugi osebi in na njem zato nima več razpolagalne pravice), je dolžna plačati denarni znesek v višini vrednosti takšnega zemljišča (torej gradbenega in ne kmetijskega zemljišča), da bi tožnik kot pravni naslednik prodajalcev prejel ekvivalent kupnine dogovorjene za prodani kmetijski zemljišči v navedeni izmeri. Prvostopno sodišče je torej pravilno upoštevalo izvedenčevo ocenitev po merilih, ki veljajo za gradbena zemljišča; sodišče druge stopnje pa je takšnemu izhodišču prvostopnega sodišča pravilno pritrdilo, pri čemer je še utemeljeno opozorilo, da bi glede na cit. odločbi Ustavnega sodišča RS moralo celo uporabiti za tožnika še ugodnejše merilo - tržno ceno takšnega zemljišča.