TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1258/2022 z dne 26. 9. 2022 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. II Z 21/2021 z dne 20. 4. 2022 sta bili pritožnici kršeni pravici do izjavljanja in do enakosti orožij strank v postopku iz 22. člena Ustave, s tem pa tudi procesni vidik pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena Ustave.

Začasna odredba o odvzemu otroka staršem in njegovi namestitvi k drugi osebi pomeni najhujši ukrep, s katerim sodišče začasno posega v pravico staršev do družinskega življenja (prvi odstavek 54. člena Ustave). Zato že Družinski zakonik v drugi alineji 156. člena uvaja zahtevo po posebej skrbni presoji sorazmernosti tega ukrepa. Možnost hitrega izreka takega ukrepa v postopku zavarovanja brez predhodne izvedbe kontradiktornega postopka je v urgentnih primerih sicer nujna za zavarovanje koristi hudo ogroženega otroka. Vendar po izdaji začasne odredbe, s katero sodišče potrdi upravičenost začasnega odvzema otroka staršem, učinkovitost začasnega ukrepa, ki je bil že izvršen, ni več odvisna od posebej hitrega odločanja sodišča. Zato mora sodišče v fazi ugovornega postopka – da bi zadostilo ustavni zahtevi po sorazmernosti tega začasnega ukrepa – še posebej skrbno utemeljiti, zakaj meni, da je otrok tako hudo ogrožen, da je nujen njegov začasni odvzem staršem. V tej fazi postopka pa mora dati sodišče tudi staršema na razpolago dovolj možnosti, da lahko vplivata na to odločitev sodišča. Navedeno ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno. Vse je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. Zahtevana stopnja utemeljitve verjetno izkazane hude ogroženosti otroka v sklepu o zavrnitvi ugovora starša in s tem raziskovalna dolžnost sodišča sta odvisni predvsem od teže oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode. Težja kot je škoda in bolj kot ta očitno in neposredno grozi otroku, manjša bo raziskovalna dolžnost sodišča, in obratno.   V obravnavani zadevi je bila za začasni nujni odvzem otroka ključna izjava enajstletne deklice o materinem nasilnem ravnanju, kot je izhajala iz zvočnega posnetka njenega pogovora z očetom, s katerim je pritožnica v visoko konfliktnem odnosu (pri čemer center za socialno delo ni navedel, da bi zaradi pritožničinega nasilja že kdaj obravnaval to družino). Sodišči sta pri odločanju o ugovoru in pritožbi pritožnice odločilno težo pripisali predvsem izjavi deklice o materinem dušenju, katerega pritožnica v prav taki obliki ne priznava. S tem sta sicer razumno utemeljili hudo ogroženost deklice, ki je pogoj za njen nujni odvzem staršema. Vendar izpodbijanih odločitev nista utemeljili z zadostnimi razlogi glede na to, da sta se tudi v tej fazi postopka oprli le na izjavo deklice na zvočnem posnetku, ne da bi odločitev dodatno utemeljili z ugotovitvami, do katerih bi prišli na podlagi drugih, tudi s strani pritožnice predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka ni izvedlo niti dokaza z zaslišanjem pritožnice, čeprav je pritožnica to izrecno predlagala in čeprav je štelo njeno izjavo, podano pred centrom za socialno delo, za upoštevno pri presoji dekličine ogroženosti. Tako je sodišče postopalo kljub temu, da je ob vpogledu v nepravdni spis ugotovilo, da nepravdno sodišče štiri mesece po uvedbi postopka o glavni stvari kljub drugačnim zakonskim zahtevam še prav tako ni dodatno raziskovalo dejanskega stanja zadeve na samem naroku, na katerem bi zaslišalo pritožnico. Upoštevaje vse navedeno, sodišče z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem pritožnice v okviru ugovornega postopka ni ustrezno upoštevalo pritožničinih pravic do izjavljanja in do enakosti orožij iz 22. člena Ustave, ki imata v postopku odvzema otroka zaradi spoštovanja pravice starša do družinskega življenja poseben pomen. Sodišče je s takim postopanjem kršilo tudi procesni vidik pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena Ustave, saj zaradi ugotovljenih procesnih kršitev ni mogoče šteti, da je odločitev o potrditvi začasne odredbe utemeljilo z ustavnopravno zadostnimi razlogi. Enake kršitve je zagrešilo tudi Višje sodišče, ki v takem postopanju sodišča prve stopnje ni prepoznalo kršitve pritožničinih ustavnih procesnih jamstev.