TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obdolženega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Toda s tem, ko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja kazenske postopke, ki se vodijo zoper obd. F.Š. ( od tega dva postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja), kot tisto posebno okoliščino, ki kaže na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, še ne pomeni, da je sodišče nedopustno prejudiciralo njegovo krivdo, kot to obdolženec trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Pri preizkusu, ali so še vedno podani razlogi za pripor, sodišče presoja samo, ali je podan utemeljen sum oz. ali je v obtožnici zadosti dokazov za utemeljen sum, ali je podan priporni razlog in ali je pripor neogibno potreben.

Ali je za zagotovitev varnosti ljudi neogibno potreben pripor ali pa se ta varnost lahko zagotovi že z uporabo milejšega ukrepa - hišnim priporom (199.a člen ZKP) ali z javljanjem na policijski postaji (195.b člen ZKP) - se namreč presoja pri vsakem obdolžencu posebej, upoštevaje ne samo objektivne okoliščine kaznivega dejanja, kot so teža in način storitve, temveč tudi subjektivne okoliščine - predvsem obdolženčevo prejšnje življenje.