TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija zoper sklep se zavrže.

II. Revizija zoper sodbo se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.366,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje, pod izvršbo.

Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ.

Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, kar je tožnikoma preprečilo možnost poplačati se za svojo terjatev oziroma vsaj za njen del. Zato v spornem primeru predstavlja oškodovanja upnikov, ki ga morata trpeti toženca na podlagi bremena poplačila prvega tožnika v izvršilnem postopku iz prodaje predmetne nepremičnine. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno. Odločilno je, ali je zaradi svojih pravnih razpolaganj dolžnik sredstva zmanjšal tako, da zaradi tega ne more poplačati svojega upnika oziroma, da upnik teh sredstev, iz katerih bi se lahko poplačal, nima na razpolago. Izpolnjena je zakonska domneva, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov že, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in ne šele, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, vnovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ, pravilno uporabljen v izpodbijani sodbi).

Nepremičnina je bila tožencema prodana skupaj z bremeni, ki na ugotovljeno zmanjšanje premoženja dolžnika ne vplivajo. Nedopustnost njegovega ravnanja se izkazuje v odpovedi možnosti, da bi pridobil denarni ekvivalent za odsvojeno nepremičnino, iz katerega bi se lahko poplačal upnik. Ker tožnika do tožencev nimata terjatve oz. izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju uspešno predlagala izvršbo na odsvojeni nepremičnini, je pravilen negativen odgovor v izpodbijani sodbi na stališče tožencev, da bi sodišče moralo pri vrednosti nepremičnine upoštevati tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipotek.