TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da ker četrti odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni določeno drugače, bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati tudi izrek denarne kazni po drugem odstavku 273. člena ZIZ. V tem socialnem sporu je kot tožnik udeležen zavarovanec iz socialnih zavarovanj in kot toženec Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Namen izdane začasne odredbe je v odložitvi izvršitve obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varstvo in zaščita pravice, ki se zasleduje z začasno odredbo v socialnem sporu ni istovetno s pravicami, ki so predmet začasnih odredb po 273. členu ZIZ. Določilo 70. člena ZDSS-1 je v prvem odstavku glede vrste začasnih odredb jasno. Izrecno je določeno, da lahko med postopkom sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

Ker je smisel začasne odredbe v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka, sodišče pri izreku denarne kazni ni vezano na predlog upnika. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ko gre za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1, pogoji za določitev denarne kazni iz drugega odstavka 273. člena ZIZ v socialnem sporu, niso izpolnjeni.