TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če se sodnik za mladoletnike ne strinja z zahtevo državnega tožilca za dopolnitev pripravljalnega postopka, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča.
V zahtevi za dopolnitev pripravljalnega postopka lahko državni tožilec zahteva, da se raziščejo tudi tiste okoliščine, ki utegnejo
vplivati na drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, kot je opisano v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka.

Obrazložitev:

Po določbi prvega odstavka 474. člena ZKP pošlje sodnik za mladoletnike po opravljenem pripravljalnem postopku spise pristojnemu državnemu tožilcu, ki lahko v osmih dneh zahteva, naj se prirpavljalni postopek dopolni ali pa da senatu za mladoletnike obrazložen predlog za kaznovanje oziroma za vzgojni ukrep. V zvezi s to določbo sta se v sodni praksi postavili kot sporni vprašanji:

1. ali je sodnik za mladoletnike dolžan ravnati po zahtevi državnega tožilca za dopolnitev pripravljalnega postopka ali pa lahko v
primeru nestrinjanja zahteva, da o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča in
2. ali lahko državni tožilec v zahtevi za dopolnitev pripravljalnega postopka zahteva, da se raziščejo tudi tiste okoliščine, ki ne
izhajajo iz pravne opredelitve kaznivega dejanja v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, ali pa mora v takem primeru
namesto dopolnitve zahtevati razširitev pripravljalnega postopka.

Sprejeto načelno pravno mnenje temelji na naslednjih razlogih:

Enako določilo kot je v prvem odstavku 474. člena ZKP, je imel tudi prej veljavni (jugoslovanski) Zakon o kazenskem postopku (ZKP-77) v prvem odstavku 476. člena. Komentatorji tega zakona so navedeno določbo razlagali različno. Tako je v komentarju dr. Ž. Zobca navedeno, da "če javni tožilec zahteva dopolnitev pripravljalnega postopka, sodnik za mladoletnike ne more nasprotovati tej zahtevi, temveč mora dopolnitev opraviti. Takšna zahteva javnega tožilca je zanj obvezna". Enako stališče je tudi v komentarju dr. T. Vasiljevića. Nasprotno stališče pa je v svojem komentarju zagovarjal dr. B. Petrić, ki je mnenja, da sodnik za mladoletnike ne more nasprotovati zahtevi za dopolnitev pripravljalnega postopka le, če gre za zahtevo senata za mladoletnike (v primeru, ko se pripravljalni postopek ne vodi po zahtevi tožilca, ampak po zahtevi senata), da pa sodnik za mladoletnike lahko nasprotuje zahtevi javnega tožilca in analogno tretjemu odstavku 174. člena (ZKP-77 zahteva, da o tem odloči senat za mladoletnike. Za pravilnost slednjega stališča govorijo vse v pravni teoriji in sodni praksi dopustne ter usklajene razlage določb ZKP.

V ZKP ni nobene določbe, ki bi preiskovalnega sodnika, predsednika senata ali sodnika posameznika obvezovala, da mora ravnati po zahtevi (predlogu) državnega tožilca. Taka zakonska določba ali razlaga določb ZKP bi bila tudi v očitnem nasprotju z ustavnim načelom o neodvisnosti sodnika. Že zaradi določbe prvega odstavka 474. člena ZKP ni dopustno razlagati tako, da je za sodnika za mladoletnike zahteva državnega tožilca za dopolnitev pripravljalnega postopka obvezna, torej, da v primeru nestrinjanja ne more zahtevati odločitve senata za mladoletnike.

V prvem odstavku 468. člena ZKP je določeno, da sodnik za mladoletnike v primeru, ko se ne strinja z zahtevo državnega tožilca
za uvedbo pripravljalnega postopka, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Bilo bi nelogično, da bi sodnik za mladoletnike lahko nasprotoval zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka, ne bi pa mogel nasprotovati zahtevi za dopolnitev tega postopka (argumentum a maiore ad minus). Po določbi prvega odstavka 451. člena ZKP se v postopku proti mladoletnikom uporabljajo vse določbe ZKP, če niso v nasprotju z določbami XXVII. poglavja tega zakona, ki ureja postopek proti mladoletnikom. Ker v prvem odstavku 474. člena ZKP ni nič določeno glede nestrinjanja sodnika za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za dopolnitev pripravljalnega postopka, to pomeni, da se uporabljajo ustrezne določbe ZKP, ki urejajo preiskavo, to je določbe 184. člena ZKP. Primerjava obeh zakonskih določb pa pokaže, da je določba prvega odstavka 474. člena v razmerju do 184. člena ZKP, ki se nanaša na zahtevo državnega tožilca preiskovalnemu sodniku za dopolnitev preiskave, lex specialis samo glede roka, v katerem se lahko zahteva dopolnitev pripravljalnega postopka (8 dni v pripravljalnem postopku, v preiskavi pa 15 dni) in glede organa, ki odloča o nestrinjanju. V pripravljalnem postopku proti mladoletnikom namreč o nestrinjanju ne odloča zunajobravnavni senat iz 25. člena ZKP, saj ta senat nima v postopku proti mladoletnikom nobenih pristojnosti, temveč odloča senat za mladoletnike višjega sodišča. Zato tudi logična in sistematična razlaga določb prvega odstavka 474. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 468., prvim odstavkom 451. in tretjim odstavkom 184. člena ZKP govori za stališče, da zahteva državnega tožilca za dopolnitev pripravljalnega postopka za sodnika za mladoletnike ni obvezna, in da v primeru nestrinjanja sodnik za mladoletnike, enako kot preiskovalni sodnik, ne more sam zavrniti zahteve tožilca, temveč
mora zahtevati odločitev senata.

Tudi glede drugega spornega vprašanja, kdaj se lahko zahteva dopolnitev (in ne razširitev) pripravljalnega postopka proti mladoletnikom, se morajo na podlagi že citiranega prvega odstavka 451. člena ZKP uporabiti določbe, ki veljajo za preiskavo. V smislu določbe drugega odstavka 175. člena ZKP se preiskava zoper istega obdolženca na zahtevo državnega tožilca razširi, če se med preiskavo pokaže, da je obdolženec storil še kakšno drugo kaznivo dejanje - poleg tistega, za katero zoper njega že teče preiskava. V zahtevi za preiskavo mora državni tožilec navesti, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo (tretji odstavek 168. člena ZKP), pri čemer pa je preiskovalni sodnik upravičen opraviti ne samo tista preiskovalna dejanja, ki so jih predlagale stranke, marveč tudi tista, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). V prvem odstavku 184. člena ZKP je določeno, da preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari zadosti razjasnjeno, po drugem odstavku istega člena pa lahko državni tožilec po končani preiskavi zahteva dopolnitev preiskave. Čeprav zakon ne določa, v katerih primerih lahko državni tožilec zahteva dopolnitev preiskave, je glede na določbo drugega odstavka 175. člena ZKP jasno, da dopolnitve ne more zahtevati za to, da bi se ugotavljale okoliščine, ki se nanašajo na povsem drugo kaznivo dejanje, ki ni bilo predmet sklepa o preiskavi. V takem primeru lahko zahteva le razširitev preiskave. Po prevladujočem stališču tako kazenskopravne teorije kot tudi sodne prakse je za presojo o tem, ali gre za povsem drugo kaznivo dejanje, odločilen samo tako imenovani historični dogodek, ne pa pravna opredelitev kaznivega dejanja v sklepu o preiskavi. Pri istem historičnem dogodku zgolj večja kriminalna količina, večja vrednost ali večja premoženjska škoda lahko vpliva samo na pravno opredelitev kaznivega dejanja, ne pomeni pa drugega kaznivega dejanja. Zato državni tožilec lahko zahteva dopolnitev (in ne razširitev) preiskave, da bi se ugotovile tudi takšne okoliščine, ki bi kazale, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ki je bilo predmet preiskave. Ker v XXVII. poglavju ZKP, ki ureja postopek proti mladoletnikom, ni posebnih določb o tem, kdaj se zahteva
dopolnitev in kdaj razširitev pripravljalnega postopka, ni nobenega tehtnega razloga, da v postopku proti mladoletnikom glede zahteve za dopolnitev pripravljalnega postopka ne bi veljalo enako stališče, kot velja za zahtevo državnega tožilca za dopolnitev preiskave.