TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča, I U 142/2016-15 z dne 18. 10. 2016, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Novo mesto (sedaj Finančne uprave RS, Finančnega urada Novo mesto), št. DT 42914-7161/2014-2-12-3201-16 z dne 30. 7. 2014, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.611,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V zvezi uporabo določbe prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 Vrhovno sodišče v svoji ustavnopravni funkciji najvišjega razlagalca zakonskega prava (kar mu priznava tudi Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022) še pojasnjuje, da pojem prenosa dejavnosti iz te določbe ne pomeni zgolj prenosa materializiranih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru niti ni bilo), temveč tudi nematerializiranih sredstev, kot so na primer na izkušnjah temelječe znanje (know-how), dobro ime (goodwill) ter vsa pogodbena razmerja, ki se nanašajo na konkretno poslovno dejavnost. V obravnavanem primeru bi to lahko pomenilo predvsem pogodbene odnose z vsemi dobavitelji (blaga in storitev) in morebitnimi odjemalci (pavšalni zakup storitev). Navedeno pomeni, da se mora za obstoj prenosa dejavnosti ugotoviti prenos potenciala za pridobivanje dohodkov (t.i. profit shift) in s tem vseh pričakovanih bodočih dobičkov. Ravno s tem namreč pride do morebitnega oškodovanja fiskusa, saj prvotni davčni dolžnik od prenosa dejavnosti dalje ne bo več ustvarjal prihodkov oziroma dobičkov, iz katerih bi lahko bil njegov davčni dolg poplačan. Prenos poslovne dejavnosti iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 torej pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti.

Vrhovno sodišče sodi, da se namen prenosa dejavnosti ugotavlja na način, da mora davčni organ ob upoštevanju vseh objektivnih dokazov (predvsem npr. da je bil prenos dejavnosti na nov pravni subjekt izveden neodplačno ali ob netržnih pogojih) ugotoviti, ali je novi dolžnik (porok) vedel, da je bil prenos dejavnosti nanj izveden z namenom izogibanja plačilu davčne obveznosti.