TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v :

Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..

Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.

Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.

Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.

Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.

Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.

Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.

Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.

Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.

Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.

Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).