TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Z zavrnitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Poročevalec DZ, št. 149/09, EPA 735-V) na referendumu bi nastale protiustavne posledice.

V prvem odstavku 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi je Ustavnemu sodišču dana pristojnost, da na zahtevo Državnega zbora oceni, ali bi bile zaradi zavrnitve zakona na referendumu prizadete tako pomembne ustavne dobrine, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja. Pri tehtanju ustavnopravnih vrednot je treba upoštevati, ali zakonodajalec z zakonom ureja tudi druga vprašanja, ki z odpravo protiustavnosti niso v neposredni zvezi. Ustavno sodišče pa se ne izreka o primernosti zakonske ureditve, saj za to ni pristojno. S sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se je Državni zbor odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02. Na njegovi podlagi bo mogoče dokončno urediti pravni položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, če in kolikor njihov položaj še vse do danes ostaja neurejen. S sprejetjem Zakona, ki priznava dejansko prebivanje za nazaj, zakonodajalec vzpostavlja moralno zadoščenje kot posebno obliko odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. S tem je opravil nalogo, ki mu jo narekuje četrti odstavek 15. člena Ustave. Če je posameznikom zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala škoda zato, ker so jim bile odvzete pravice, vezane na pogoj stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, bi se lahko postavilo vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti države, vendar le ob izpolnjenih predpostavkah za vzpostavitev te odgovornosti, kot izhajajo iz 26. člena Ustave in iz že veljavne zakonske ureditve. V ta namen zakonodajalec lahko sprejme posebno zakonsko ureditev, neutemeljen pa je očitek, da bi to vprašanje moral urediti prav predvideni Zakon in da je zato, ker tega vprašanja ne ureja, protiustaven. S priznanjem stalnega prebivanja za nazaj se ne vzpostavljajo nove pravice navedenih oseb oziroma se ne vzpostavljajo za nazaj pravna razmerja. Prav tako izdaja odločb "za nazaj" ne pomeni, da zaradi njih prej izdane odločbe pristojnih organov v zvezi s posameznimi pravicami, povezanimi s stalnim prebivanjem, postanejo nezakonite. Upravne odločbe so postale pravnomočne in če jih posamezniki niso izpodbijali, vanje ni več mogoče posegati. Z uveljavitvijo Zakona in z izdajo odločb na njegovi podlagi bodo odpravljene vse ugotovljene protiustavnosti, ki so nastale kot posledica izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva. Vzpostavljeno bo ustavnoskladno varstvo njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Državni zbor pa bo izpolnil vse ustavnopravne obveznosti, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča. Na podlagi tehtanja prizadetih ustavnih vrednot in ob upoštevanju okoliščin primera je Ustavno sodišče presodilo, da je treba pred pravico do referendumskega odločanja (90. člen v zvezi s 44. členom Ustave) dati prednost načelom pravne države (2. člen Ustave), pravici do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravici do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravici do odprave kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave) ter avtoriteti Ustavnega sodišča (2. člen in drugi odstavek 3. člena Ustave).