TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2064/2020 z dne 15. 4. 2021 in II. točka izreka delne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 1186/2018 z dne 4. 2. 2020 s razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pravici pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe. Na podlagi izhodišč, ki jih za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja predvideva Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah ob upoštevanju meril Sodišča Evropske unije, ni mogoče spregledati, da so pritožniki v pritožbi med drugim opozarjali na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar so povezovali s ključnimi značilnostmi dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe v tuji valuti (tj. objektivizirano merilo dobre vere). Teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno nezmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Omenjene trditve pritožnikov že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče Evropske unije, pomenijo upoštevne elemente presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Iz navedenega razloga omenjene navedbe pritožnikov niso nebistvene, očitno neutemeljene ali neupoštevne. S tem ko se pritožbeno sodišče pri obravnavi nepoštenosti do navedenih vidikov ni opredelilo, je kršilo pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena Ustave. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ki je kot upoštevno materialnopravno podlago za odločitev izrecno štelo Zakon o varstvu potrošnikov v povezavi z (minimalnimi) jamstvi Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ni mogoče razbrati, zakaj je za ugotovitev, da pogodbeni pogoj v obravnavanem primeru ni nepošten, pomembna odsotnost ponazoritve materializacije valutnega tveganja. Slednjega je namreč tudi pritožbeno sodišče izhodiščno že umestilo v kreditno pogodbo z ugotovitvijo, da so valutno tveganje nosili pritožniki. Če se glede na sprejeto izhodišče pritožbenega sodišča (in tudi skladno z upoštevnimi minimalnimi standardi Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah) neravnotežje presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe in z vidika pogodbenega položaja pogodbenih strank, ostane pomen odsotnosti ponazoritve razvoja tega tveganja za odločitev nepojasnjen. Enako velja tudi za pomen posledic uresničitve valutnega tveganja v konkretnem primeru (količinske ekonomske presoje), ki je že z vidika pritožbenega stališča pritožnikov nepomemben za odločitev. Pritožniki, ki so že v pritožbi opozarjali na nepomembnost tega izhodišča, po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ne morejo razbrati, zakaj je bil njihov zahtevek zavrnjen. To še toliko bolj velja v primeru, ko iz obrazložitve pritožbenega sodišča tudi ni mogoče razbrati pomena neizpolnjene pojasnilne dolžnosti za presojo (ne)poštenosti po alternativnih kriterijih 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov.