TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani V. tč. izreka v zvezi s IV. tč. izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku 3.197,61 EUR, od tega zneska odvesti predpisane dajatve, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več, se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora plačati pritožbene stroške v znesku 28,37 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.