TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen, glede višine tožbenega zahtevka in stroškov postopka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.

Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.