TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Na podlagi ugotovljenih neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od izhoda iz izvrone države zgolj namen ustvarjanja potebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 11.5. 2017 sicer res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka želela tožniku postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru, vendar pa je iz prošnje razvidno tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da pri tem ni bil kakorkoli časovno omejen. Dejstvo, da prosilec razloge za mednarodno zaščito ob podaji prošnje strnjeno opiše, še ne pomeni, da lahko pri tem posamezne ključne dogodke zamolči oziroma o njih ne spregovori.

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre torej za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilcu mogoče verjeti. To pa se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (22. člen v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ-1), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.