TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

VRAČUNAVANJE S POBOTOM - OB PRIMERU IZ SODNE PRAKSE
(Opomba: Sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr.št. IV PG
449/92-10 z dne 6.1.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani,
opr.št. CPG 817/93 z dne 10.2.1994 - neobjavljeni)
Upnik je pri sodišču vložil predlog za izvršbo na podlagi
verodostojne listine po 21. členu ZIP (Opomba: Zakon o izvršilnem
postopku, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90). Izdanemu sklepu o izvršbi
je dolžnik ugovarjal v celoti. Zato je sodišče razveljavilo izdani
sklep v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, in postopek
nadaljevalo po pravilih pravdnega postopka (Opomba: Tak postopek
predvideva določilo 2. odstavka 55.a člena ZIP). Upnik je pozneje, že
v vlogi tožnika, sporočil sodišču, da sta se z dolžnikom zunaj pravde
dogovorila o pobotu svojih terjatev. Priložil je tudi pismeni zapis
dogovora o pobotanju terjatev, sklenjenega v času po vloženem ugovoru
zoper sklep o izvršbi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz
zapisa izhajal dogovor o pobotu glavnice, ki je predstavljala tožbeni
zahtevek.
Pričakovali bi, da bo tožnik hkrati z obvestilom o pobotu umaknil
tudi tožbo za znesek glavnice, vztrajal pa eventualno pri zahtevku za
stroške postopka in morda tudi za zamudne obresti. Vendar se je
odločil drugače. Uveljavljal je vračunavanje po 313. členu ZOR
(Opomba: Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78,
39/85 in 57/89). Po pobotu je najprej pokril stroške izvršilnega
postopka, nato obresti od dneva tožbe do dneva, ko je bil sklenjen
dogovor o pobotu, in nazadnje je s preostankom pokril še del
glavnice. Za drugi, neporavnani del glavnice je vztrajal pri tožbi.
(Umaknil pa ni tudi preostalega dela tožbe v že "poravnanem" delu.)
Toženec se je takemu vračunavanju (imputaciji) izpolnitve energično
uprl in poudaril, da sta se pravdni stranki povsem jasno dogovorili
za pobot glavnice.
Kdo ima prav? Sodišče prve stopnje je dalo prav tožniku. Pri svoji
odločitvi se je oprlo na določilo 343. člena ZOR. V tem členu je
namreč posebej urejeno vračunavanje s pobotom:
"Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s
pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje
izpolnitve."
Nato je izbralo pravilo za vračunavanje iz 313. člena ZOR:
"Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti
vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in
končno glavnica."
Je sodišče prav odločilo? Toženca sodba ni prepričala, zato se je
pritožil. Poudaril je, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da
sta sporazumno pobotali glavnico. Torej ni bilo podlage, da tak
dogovor strank ne bi vezal in da ga sodišče ne bi upoštevalo.
Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo. Ugotovilo je, da načeloma
upnik res lahko vračuna pobotani znesek tako, da najprej poravna
zamudne obresti in šele nato glavnico. Glede tega v sodni praksi ni
dilem in je nekaj stališč tudi objavljenih, kot npr.:
"Če je dolžnik plačal glavnico, lahko upnik uveljavi pravico do
vračunavanja in s prejetim zneskom poravna obresti, vendar mora o tem
obvestiti dolžnika, sicer se šteje, da se je strinjal s ponudbo
dolžnika, da najprej plača glavnico" (Opomba: Odločba GSH Pž 481/90,
17.9.1991, objavljena v Pregled VSH 51/92, str.214).
Posebej problematična pri tem pa je odločitev sodišča prve stopnje,
ki je dovolilo vračunavanje stroškov izvršilnega postopka, saj
odločitev o njih ni bila pravnomočna - terjatev za stroške še ni
zapadla. Višina izvršilnih in kasneje tudi pravdnih stroškov je
pogosto lahko zelo sporna. Torej možnost vračunavanja stroškov med
samim sodnim postopkom, brez izrecnega soglasja nasprotne stranke,
praktično ne obstoji. V tem delu torej sodišče prve stopnje že zaradi
tega ne bi smelo dovoliti tožniku vračunavanja stroškov izvršilnega
postopka, priznanih s sklepom o izvršbi (kateremu je dolžnik
ugovarjal v celoti).
ZOR uvršča pobot (kompenzacijo) med "druge načine prenehanja
obveznosti". To tudi v praksi ni tipičen oziroma najbolj pogost način
izpolnitve obveznosti med gospodarskimi subjekti, ki ga predstavlja
plačilo z virmanom6 (Opomba: Primerjaj 318. člen ZOR). Je pa nedvomno
izredno smotern, saj omogoča, da se z enim aktom opravi izpolnitev
več obveznosti. Pobot je možno uveljavljati na dva načina:
- materialnopravno, to je izvenprocesno, do katerega lahko pride pred
ali med pravdnim postopkom in ga opravita stranki brez posredovanja
sodišča, ter
- procesno, ki se uveljavlja samo med postopkom in ga ugotovi sodišče
z značilnim tričlenskim izrekom v sodbi (3. odstavek 338. čl. ZPP).
V obravnavanem sporu je bilo treba obravnavati primer
materialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med samim pravdnim
postopkom (vendar brez sodelovanja sodišča). Pravdni stranki sta
sklenili poseben pismeni (oblika za veljavnost takega pobota sicer ni
predpisana) dogovor o pobotu terjatve, ki se je nanašal samo na
glavnico, ki je bila hkrati predmet tožbenega zahtevka. Za tak
pogodbeni dogovor o pobotu v ZOR ni ovir, res pa je, da tega posebej
ne ureja. ZOR pozna samo enostranski pobot, ki ga posamezna stranka
doseže že z ustrezno izjavo drugi stranki (seveda ob izpolnjenih
ostalih predpostavkah).(Opomba: Primerjaj 337. člen ZOR.)
Pogodba o pobotu (pactum de compensando) se pogosteje sklepa med
gospodarskimi subjekti, čeprav jo za pobot terjatev lahko izberejo
tudi fizične osebe. Pogodbo lahko sklene(ta) dva ali več
udeleženca(ev) pobota - zato se zanjo pogosto uporabljajo izrazi
bilateralna oziroma multilateralna kompenzacija. Stranki(e) se z njo
prostovoljno dogovorita(jo) o pobotu svojih terjatev. Pri tem lahko
stranke same določijo pogoje za pobot in niso vezane na pogoje, ki
jih sicer za enostranski pobot določa ZOR. Tako lahko pobotajo tudi
nezapadle ali pa celo zastarane terjatve (o katerih govori 1.
odstavek 339. člena ZOR.) Poleg tega lahko določijo učinke pobota
drugače, kot je sicer predvideno v 2. odstavku 337. člena ZOR (ki
pravi, da nastopijo s trenutkom, ko so se stekli pogoji za pobot). Če
jih ne določita, potem po Cigoju (Opomba: S. Cigoj: Teorija obligacij
- Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana 1989, str. 436) velja
pobotanje šele od trenutka, ko postane pogodba veljavna. Avtonomija
volje pogodbenih strank je torej pri pobotu - po naravi stvari -
omejena le z načelom vzajemnosti, s primeri, ko je pobot izključen
oziroma nedopusten, to je npr. v primerih iz 341. in 342. člena ZOR
ter 118. člena ZPPSL (Opomba: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in
likvidaciji, Ur.l. RS, št. 67/93), poleg tega pa tudi, če bi bil
sicer v škodo tretjim osebam.
Je torej v primeru dogovora o pobotu možno uporabiti določilo 343.
člena ZOR? Seveda - saj to določilo samo napotuje na pravila o
vračunavanju. In zakaj potem razhajanja med pravnimi stališči obeh
sodišč?
Pravila o vračunavanju izpolnitve so dispozitivne narave, kar pomeni,
da ne terjajo določenega ravnanja od upnika in dolžnika -
vračunavanja ne zapovedujejo. Zato lahko stranki(e) svoje
obligacijsko razmerje uredita(jo) tudi drugače (Opomba: Glej 20. člen
ZOR). Torej se določila ZOR o vračunavanju uporabijo samo v primeru,
če se upnik in dolžnik ne dogovorita kaj drugega. Pogodba je namreč
močnejši vir pravic kot dispozitivne norme. Tako je treba pri
vračunavanju najprej ugotavljati morebitni obstoj posebnega sporazuma
strank. To posebej predvideva tudi določilo 1. odstavka 312. člena
ZOR, ko pravi:
"Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar
dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem
se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik (podčrtala avt.),
obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik
najpozneje ob izpolnitvi."
Problem je nastal, ker podobnega določila ne vsebuje tudi 313. člen
ZOR. In če ga interpretiramo ozko, izolirano, dejansko ni videti
možnosti za poseben dogovor strank, ki bi drugače urejal vrstni red
poravnavanja te vrste obveznosti. Vendar, kot je bilo že rečeno, gre
tudi tu za dispozitivno normo. Pravdni stranki sta pogodbo o pobotu
sklenili v času, ko je za isto glavnico že tekel postopek pred
sodiščem. Torej sta vedeli, da bo treba rešiti tudi vprašanje že
nastalih stroškov in obresti. In ker tega nista sami uredili, saj se
o poravnavi stranskih terjatev nista dogovorili, sledi, da je poseg
sodišča - na zahtevo samo ene od pogodbenih strank - pomenil kršitev
njunega obojestranskega dogovora o poravnavi glavnice s pobotom.
Iz obrazložitve drugostopne sodbe tako izhaja, da je pritožbeno
sodišče izpodbijani del prvostopne sodbe spremenilo in zavrnilo
zahtevo tožnika, da mu tožena stranka (ponovnođ) poravna del
glavnice. Sledi zaključek, da se stranki o vrstnem redu poravnavanja
obresti, glavnice in stroškov lahko tudi drugače dogovorita, kot to
določa 313. člen ZOR.