TFL Vsebine / TFLGlasnik

Že pri prebiranju prologa v njegovem članku pa mi je zastal dih, ko sem prebral, »da so samo v zadnjih mesecih mediji in prizadeti državljani poročali o nekaterih klavrnih primerih neetičnega obnašanja 'jezičnih dohtarjev', ki po svojih najslabših močeh blatijo podobo slovenske pravne države«. In na prvem mestu teh »kršilcev« je dr. Pavliha navedel »spolzke kritike obsodilne sodbe glede zloglasnega posla Patria s strani znanih odvetnikov «. Če bi se malo pošalil, bi rekel, da sem si kar malo oddahnil ob misli, da sem se po petdesetih letih odvetništva upokojil in se torej izognil preteči nevarnosti, da me zaradi spolzke kritike obsodilne sodbe v zadevi Patria nemara kaj zadene. Ampak šalo na stran.

Ker sem bil eden od zagovornikov v »poslu Patria« in ker sem bil tudi sam eden izmed spolzkih kritikov te sodbe, dr. Pavlihi oponiram že pri oznaki zadeve Patria, namreč, da naj bi šlo za nekakšen »posel«. V resnici gre za sprevržen in v svetu (pa tudi pri nas) dobro znan način, kako onemogočati in obračunati s političnim nasprotnikom. Zmeraj in povsod je bilo tako in bojim se, da bo tako ostalo še naprej; da se bodo vedno našli tožilci in sodniki, ki bodo – uslužni do oblasti – pripravljeni poskrbeti za to, da bo odstranjen ali kako drugače kaznovan moteč posameznik ali skupina. Ali ni že Anatole France rekel, da je »justični umor najvišja samopotrditev oblasti«? Zadeva Patria je bila zgolj ena izmed tovrstnih samopotrditev, res pa zelo pomembna, saj je šlo za odstranitev ključnega slovenskega politika, vodjo opozicije, ki ga je bilo treba za vsako ceno obsoditi in mu s tem onemogočiti zmago na prihajajočih volitvah. Na račun tožilstva in sodišča, ki sta »ustvarili« zloglasno sodbo Patria, smo takrat res izrekli številne kritike, vendar ne klavrnih in spolzkih, kot naše takratne izjave ocenjuje spoštovani dr. Pavliha. Jasno smo povedali, da gre za obsodbo nedolžnih ljudi, za obsodbo brez kakršnihkoli dokazov, da gre skratka za skrajno krivično sodbo. Že Sokrat pa je rekel, da je tisto, kar je krivično, tudi sramotno.

Sicer je treba še pripomniti, da zagovorniki obdolžencev nismo bili edini kritiki tega procesa. Naj spomnim, da so zelo ostre kritike izrekli tudi številni ugledni kazenski pravniki in drugi javni delavci, novinarji itd. Vse te izjave so bile celo bolj »slišane« kot izjave zagovornikov. Naj nekaj teh kritikov naštejem:

• že pokojni dr. Lovro Šturm: »[…] gre za konstrukt, saj obdolžencem konkretnega kaznivega dejanja sploh ni mogoče dokazati«;
• mag. Matevž Krivic: »[…] proti Janši ni nobenega dokaza«;
• dr. Peter Jambrek: »[…] gre za besedilo, ki pravno sploh ni prevedljivo v noben tuj jezik. To sodi v koš. Indici so bili napol prikrojeni z namenom, da bi prišli do obsodilnega zaključka.«;
• dr. Mitja Deisinger: »[…] takšno sojenje ustreza pojmom nepoštenega postopka po 6. členu EKČP«;
• dr. Ernest Petrič: »Zlasti bode v oči, da izvršitev zakonskega znaka 'sprejem obljube' ni dokazana, in to ne s pričami ne z dokumenti, tudi ne, kje, kdaj in na kak način je bila ta obljuba sprejeta in to kaznivo dejanje storjeno, torej gre le za abstraktno opredelitev, ki pa ni konkretizirana v izreku sodbe.«;
• Jan Zobec: »In vsakomur je tudi jasno, da se zoper abstrakten očitek sploh ni mogoče braniti.«;
• dr. Tone Jerovšek: »Bojim se, da je pravni standard dokazovanja zdrsnil tako nizko, da je zastrašujoče. Po takšnih formulacijah smo lahko obsojeni vsi.«;
• dr. Matej Avbelj: »Ne gre mi v glavo, da je mogoče nekoga ne le obtožiti, ampak na vseh stopnjah tudi obsoditi, da je storil kaznivo dejanje tako, da ne vemo niti kdaj, niti kje, niti kako ...«; »Vsakdo, ki je v to afero bil kakorkoli vpleten, ker je nekaj bodisi storil bodisi opustil, ker je tožil, branil, sodil, komentiral ali molčal, ko bi mogel ali celo moral govoriti, vsakdo si bo v tej aferi svojo sodbo pred svojo vestjo, če jo seveda (še) ima, spisal in napisal sam.«;
• dr. Damir Črnčec: »S tem dejanjem je Slovenija postala država, ki je 'uzakonila' sodne politične likvidacije. Nikjer v svetu se še ni zgodilo, da bi zaprli vodjo opozicije tri tedne pred volitvami.«;
• pisatelj Drago Jančar: »Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični državi to mogoče.«;
• odgovorni urednik revije Reporter Silvester Šurla: »Rdeči rabelj Kučan je z Janševo obsodbo prestopil Rubikon.«

Znano je, da so bili obdolženci v zadevi Patria obsojeni na vseh treh stopnjah rednih sodišč, vendar je za tem Ustavno sodišče – in to soglasno – vse te sodbe razveljavilo. Čeprav bi sodišče prve stopnje lahko v ponovljenem postopku odločilo zelo hitro, tega ni storilo in je tako zadeva zastarala.

Seznam osebnosti, ki so obsodile montirani proces v zadevi Patria in ki sem jih navedel, seveda ni zaključen. Znanih oseb, ki so ta proces obsodile, je še precej. Pričakovali bi, da bi bil na njem tudi dr. Pavliha. Žal se to ni zgodilo. Namesto zlorabe prava, ki si jo je v tej zadevi privoščilo pravosodje, dr. Pavliha obsoja zagovornike, ki smo na to zlorabo jasno opozorili, in nas hkrati razglaša za nevredne opravljanja odvetniškega poklica. Seveda tokrat in v tem dr. Pavliha nima prav.

Obsojati in javno razkrinkati takšne zlorabe prava, kot so si jih v zadevi Patria privoščili tožilstvo in sodišča, je osnovna pravica vsakogar, ki v postopku sodeluje kot zagovornik. To ni samo njegova pravica, temveč tudi njegova najvišja dolžnost. Vprašati se je mogoče, kako bi strokovna javnost komentirala situacijo, v kateri bi zagovorniki ob tako eklatantnih in v nebo vpijočih zdrsih pravne države molčali?

Sam tega ne bi zmogel nikoli – molčati, namreč. Z jasnim razumevanjem svojih dolžnosti kot zagovornikov smo storili vse, kar nam je nalagala poklicna dolžnost, in kar je bistveno: pri kritikah se nismo zmotili.

---

¹ Pavliha, M.: Kdo je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica?, Odvetnik, št. 4 (107) – jesen 2022, str. 8.