TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Po ustaljeni sodni praksi zahtevki v zvezi s skupnim premoženjem (bivših) partnerjev (zakonskih, izvenzakonskih, istospolnih) sestoje iz ugotovitvenega zahtevka, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, in ugotovitvenega zahtevka, koliko znašata deleža na skupnem premoženju. Delitev skupnega premoženja se praviloma opravi v nepravdnem postopku (162. člen ZNP-1). Sodna praksa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec doseže delitev skupnega premoženja že v pravdi, če to upravičujejo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; če je eden od zakoncev skupno premoženje odsvojil …). To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti (poudarilo višje sodišče), zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali oblikovanje solastnine in izstavitev z. k. listine. Take posebne okoliščine, ki upravičujejo delitev skupnega premoženja v pravdi (čemur je sicer namenjen nepravdni postopek), pa je treba v pravdnem postopku ugotoviti in za začetek zatrjevati.

Skupno premoženje (skupna lastnina) in solastnina sta dva različna stvarnopravna instituta. Tožničin zahtevek je nesklepčen že iz razloga, ker na podlagi trditev o obstoju zakonske zveze in pridobivanju premoženja (kar bi utegnilo kazati na nastanek skupne lastnine) zahteva ugotovitev solastninske pravice.

Sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Drugače povedano: nesklepčen je zahtevek, ki mu po materialnem pravu ni mogoče ugoditi, četudi bi bila vsa navedena dejstva resnična.

Tožnica je trdila, da je gradila z dovoljenjem toženčevih staršev, vendar dovoljenje nekomu, da lahko gradi, še ne pomeni, da lastnik stvari, na kateri tretji gradi, avtomatično privoli v spremembo (so)lastninskih razmerij. Trditev o dogovoru o spremembah lastništva pa tožnica tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča sploh ni podala; v tožbi o tem ni niti besede, enako v prvi in drugi pripravljalni vlogi tožnice (v vseh teh vlogah le opisuje gradnjo s tehničnega in ekonomskega vidika), v tretji vlogi (z dne 13. 9. 2018) pa navede, da je oče toženca pravdnima strankama dovolil gradnjo (list. št. 68) in da je gradnja potekala z izrecnim soglasjem in dogovorom med staršema toženca in pravdnima strankama (list. št. 69). Trditev o tem, da je toženčev oče dal »soglasje za gradnjo,« četudi bi bila resnična, lahko pomeni le to, da je soglašal, da tožnica opravi določene spremembe na njegovi nepremičnini; da zoper njo ne bo naperil posestne, negatorne ali odškodninske tožbe ipd., nikakor pa še ne pomeni, da je pristal na to, da bo tožnica pridobila na njegovi nepremičnini solastniški delež; taka vsebina dogovora bi morala biti izrecno zatrjevana, vendar ni bila.