TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvih treh tožnikov se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v prvi, drugi in tretji alineji I. točke, v prvi, drugi in tretji alineji II. točke, v prvi, drugi in tretji alineji III. točke, v IV. točki v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločitve o tožbenem zahtevku prvih treh tožnikov, in v V. točki v delu, ki se nanaša na pravdno razmerje med prvimi tremi tožniki in toženko, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi sedme tožnice in toženke se zavrneta ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Sedma, trinajsta, štirinajsta in petnajsta tožeča stranka ter tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvih treh tožnikov se pridrži za končno odločbo.

Pravilno je stališče prvega sodišča, da zgolj pravnomočen sklep o začasni odredbi o zavezančevi obveznosti prenesti upravičencu v začasno uporabo posamezne poslovne prostore in stanovanja še ne povzroči prenehanja pravice tožnikov do odškodnine oziroma do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Za nastop takšne posledice je treba dokazati, da je bil poslovni prostor oziroma stanovanje res izročen v posest upravičencu. Z začasno odredbo se podržavljeno premoženje ni vrnilo upravičencu v last, zato sklep o začasni odredbi ne more imeti enakih učinkov kot pravnomočna odločba o denacionalizaciji.

Ni pomembno, ali je toženka tudi po 7. 12. 1991 z imetniki stanovanjske pravice sklepala najemne pogodbe za stanovanja za neprofitno najemnino. Bistveno je, kakšno korist bi tožniki lahko dosegli, če bi zgradbo lahko uporabljali oziroma upravljali. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so stanovanja v zgradbi uporabljali imetniki stanovanjske pravice, zato bi jim bili tudi tožniki dolžni ta stanovanja oddajati za neprofitno najemnino (125. člen in 150. člen SZ). Prvo sodišče je zato pravilno upoštevalo neprofitno najemnino.